Poljubi me nežno 27. del

Končno sem ji povedal kako čutim. Skoraj se je nasmehnila nato pa zaprla oči. »Scarllet, Scarllet, prosim, ne. Odpri oči, prosim, ne zapusti me.« Ni se odzvala. »Presneta baraba!« sem zaklical in se zapodil v Gala. Zvrnila sva se. Ruvala sva se in pretepala.

»NEHAJTA!« Oba sva obstala. Dvignil sem glavo in zagledal starešine in vodilnega vampirja. Nemudoma sva se pobrala in se priklonila.

»Princ William v čast mi je, da sem vas končno spoznal. In žal mi je glede vaše žene in Izbranke,« je rekel vampir.

»Kako si upaš,« sem mu siknil. Nasmehnil se je. Sovražim vampirski sarkazem. »William pomiri se!« K meni je stopila Evelin.

»Kako se naj pomirim, če je dekle s katerim sem bil poročen mrtvo, prav tako pa tudi dekle, ki  jo ljubim?«

»Ne vem kako se počutiš, a morda še ni vse izgubljeno,« je šepnila.

»Gal, greva dovolj škode za danes. Prehod je odprt. Angeli pripravite se na vojno, kot je še ni bilo,« je rekel vampir in oba z Galom sta izginila.

»Kako naj povem njeni mami?« sem spraševal Eveline in sedel ob njenem truplu. Četudi je mrtva je še vedno prekrasna. Pramen las sem ji odmaknil z obraza. V srcu me je kar skelelo. Izgubil sem jo, izgubil za vedno.

»Ni mrtva,« se je oglasila Eveline.

»Boš rekla, da sem slep? Ne diha! Njeno srce ne bije! Mrzla je! Kako naj bo živa?« Razburil sem se. Kako lahko reče kaj takega.

»Izgleda že tako, a je čisto drugače. William IZBRANKA je! Ne more kar tako umreti. Misliš, da nismo nikoli pomislili na to kaj bo, če Izbranka umre in izbruhne vojna?« Začelo me je zanimati. Opazila je moj pogled in nadaljevala z razlago. »Torej telesno je v komi. Njeno telo bo ostalo takšno do naslednje polne lune, njena duša pa bo tavala okoli. A ne po tem svetu, ampak v peklu, vicah in nebesih. Iskala se bo. Čisto bo zmedena in obupana, a obstaja način da jo rešiš. Lahko jo greš iskat in če si njena prava in resnična ljubezen jo lahko pripelješ nazaj.«

»In če nisem pravi?« sem jo vprašal.

»Potem bo za vedno izgubljena,« je odgovorila in jo pogledala.

»Prav, poskusil bom.« Nasmehnila se mi je. »A najprej moramo pokopati padle angele in vse to sporočiti njeni mami in Tayu.« Strinjala se je.

Potrkal sem na vhodna vrata. V naročju sem držal Scarllet. Le kaj bo storila njena mama, ko jo bo zagledala. Vrata so se odprla. Zagledal sem Taya.

»Zdravo,« sem ga pozdravil. Onemel je, ko je zagledal da v naročju držim njegovo sestro.

»Vstopi,« je bilo vse kar se spravil iz grla. Odnesel sem jo v dnevno sobo.

»Ljubi bog! Kaj se je zgodilo?« je vprašala njena mama, ko je zagledala nezavestno hči.

»Gospa Melissa sedite vse vam bom pojasnil,« sem ji rekel. S Tayem sta sedla v naslonjače. Zajel sem sapo in pogoltnil cmok, ki sem ga imel v grlu.

»Borili smo se. Angeli smo zmagovali in vse je kazalo, da bomo zmagali. Nato je Kate ubila Anno,« Melissa in Tay sta se zdrznila. Nadaljeval sem: » Scarllet je prekipelo in je zabodla Kate. Odlično se je borila, a ko je hotela zabosti Gala ji je spodletelo. Rešiti me je hotela, a jo je ugriznil.« Obrisal sem si solzo, ki je skoraj začela polzeti po licu. Tay in Melissa sta začela jokati. Stopila sta do Scarllet in jo začela božati in jokati nad njo.

»Lahko jo rešim,« sem rekel po nekaj minutah. Melissa me je pogledala.

»Kako?« me je vprašal Tay.

»Če me je tvoja sestra res ljubila jo lahko pripeljem nazaj. Ni mrtva le v nekakšni komi je. Njena duša pa tava okoli in se išče.«

»Ljubila te je,« je rekla Melissa in si obrisala solze.

»Upam, da me je res,« sem rekel in se nasmehnil. »Upam, da res,« sem tiho ponovil.

Odnesli smo jo v sobo in jo zaklenili notri. »Hočem se naučiti boriti. Vem, da je bo vsak čas izbruhnila vojna. Prosim, za Scarllet!« Moledoval je.

»Ne vem kaj bo na to rekla tvoja mama. Na dvoru te bo z veseljem kdo učil.«

»Mami prosim! Lahko bom maščeval Scar.«

»Ne bi rada izgubila še tebe,« mu je rekla.

»Ne boš me in tudi nje nisi. Vrnila se bo. Lucas jo bo rešil! Prosim.«

»Prav,« je končno popustila Melissa. Tay jo je objel.

»Pridi greva. Čas se mi izteka,« sem mu rekel. Hitro se je poslovil od mame in kmalu sva že bila nazaj na Soleriji.

Minili so trije dnevi. Žalovanja je bilo konec. Tradicija veleva, da se za umrlimi angeli žaluje tri dni, nato se jih pokoplje in vse je tako kot je bilo prej. A tokrat bo vse drugače. Umrla je tudi Anna, ki je bila princesa in moja žena. Angelski pogrebi so prekrasni, četudi je smrt nekaj groznega, glede na to, da se angeli prenehamo starati, ko nam določeno.

»William vse je pripravljeno,« je rekla mama.

»Pridem za vami,« sem ji odgovoril.

Pustila me je samega. Opazoval sem ptice, ki so jadrale po nebu. Kako preprosto je njihovo življenje. Njihova naloga je le, da si iščejo hrano in skrbijo za mladiče. Ko sem bil še otrok sem velikokrat jadral po nebu z njimi. Razumeli smo se. Biti angel je res nekaj posebnega, a nekaj zelo odgovornega. Odpravil sem se. Moral sem se posloviti od Anne. Zapustil sem svojo sobo in se pridružil ostalim na pokopališču.

Vsi so mi izrekali sožalje a nihče me ni vprašal kako se počutim. Obred se je začel. Duhovnik je najprej povedal nekaj besed. Med tem smo v grobo trosili cvetove vrtnic. »Naj jih spremlja mir.« Krste so položili v jame. »Zbogom Anna,« sem rekl in na njeno krsto vrgel šopek belih tulipanov. Te je imela najraje. Čeprav je nisem ljubil sem jo imel rad in vedno jo bom imel.

»Rešil jo bom. Časa imam natanko sedemindvajset dni. Poiskal jo bom in jo pripeljal nazaj.«

»In kaj bo, ko jo boš pripeljal nazaj?« me je vprašala mama.

»Poročila se bova,« sem odgovoril.

»Ne moreš se poročiti z njo. Odreči se boš moral prestolu in večnemu življenju.«

»Mama lahko se odpovem vsemu, ker moje življenje brez nje nima smisla,« sem ji povedal.

»Jaz te podpiram,« je rekel oče. »Tudi sam bi se za tvojo mamo odpovedal vsemu samo, da bi bil z njo.« Mama se mu je nasmehnila.

»Reši jo in vrnita se sem, potem pa bomo videli kaj lahko storimo,« je rekla in me objela.

»Nekaj stvari še vzamem nato pa me Eveline odpelje na potovanje,« sem povedal obema.

»Pazi nase,« mi je rekla mama in me poljubila na čelo.

»Se vidimo.« Odšel sem. Stekel sem v sobo in pograbil nahrbtnik.

»Dolgo si se poslavljal,« je rekla Eveline.

»Mame,« sem ji rekel. Začela se je smejati.

»Veš kaj te čaka in veš kaj moraš storiti. Odložila te bom pred vicami. Najprej ne smem. Potovati boš moral sam. Pazi se duš, ki hodijo tam.« Prikimal sem. Pričarala je portal. »Prepelji nam jo nazaj,« je rekla nato pa izginila.

»Scarllet, našel te bom. Obljubljam ti!«