Poljubi me nežno 39. del

Brez, da bi sploh pomislila na kaj oziroma na koga drugega sem napadla Gala. Nekako sem morala spraviti napoj vanj in ga pokončati za vedno. Ne sme mi spodleteti. »Torej si se kar takoj spravila name in to brez ogrevanja. Pogumno,« je vzhičeno rekel.

»Ne potrebujem ogrevanja,« sem rekla malce samovšečno.

»No, bomo videli.« Zapodil se je vame. Brcnila sem ga v trebuh, a ni niti trznil. Prekleto! Zakaj so vampirji trdi kot kamen? Zopet sem poskusila, a tokrat sem ga brcnila v obraz. Še dobro, da me je Eveline naučila udarjati. Opotekel se je. Zadela sem. Točka zame. Zlobno sem se nasmehnila. »Za dekle, prav dobro udarjaš,« je rekel.

»No, mojih udarcev si vajen. Se spomniš vseh klofut?« sem ga vprašala. Zarenčal je in pokazal zobe. Skočil je name, a ga je nekdo odrinil. Bila je Tarra. KAJ? TARRA? Kako je to mogoče?

»Se me spominjaš?« ga je besno vprašala, ko mu je v trebuh zarila količek. Zatulil je od bolečine. Zakaj se sama nisem spomnila, da bi uporabila svoj količek?

»K-kako?« je zmedeno vprašal. Zvijal se je od bolečine. Pristopila sem k njemu in mu zarila količek v nogo.

»Preprosto. Nimfe imajo čarobne moči in z preprostim urokom sem za nekaj ur postala zopet stara jaz,« je pojasnila nato pa se mi nasmehnila. Njena bližina mi je ulila še dodaten pogum. Tarra je bila vedno pogumnejša od mene,a jo je ta pogum stal življenja. Gal je močno zavpil in proti nama se je zapodilo nekaj vampirjev.

»Prekleto,« sem zopet zamomljala. Očitno bom to besedo danes uporabila še kar velikokrat. Vampirji so naju začeli napadati. Bilo jih je preveč. Stisnili so naju v kot. Dva nama je uspelo zabosti do smrti, a ostalih osem naju je hotelo ubiti. S Tarro sva se spogledali. Šele sedaj sem razumela kako je biti v kotu. Skoraj je že bilo po nama, a sem se spomnila, da lahko čaram.  Vampirju sem se zazrla v oči in začel je goreti. Vsi so se prestrašili, nato pa je ogenj zajel še vseh sedem. Pogledala sem Tarro, ki je bila cela bleda. Ni ji bilo jasno kaj se dogaja. Ugotovila sem, da se je bitka ustavila in da so vsi zrli proti meni. »Sem storila kaj narobe?« sem tiho vprašala Tarro.

»Od kdaj Izbranke čarajo?« mi je odgovorila z vprašanjem.

»Jaz sem nekaj posebnega,« sem ji odgovorila.

»Opažam.« Še vedno so vsi gledali vame in tega nisem več prenesla.

»PROSIM NEHAJTE!« sem zakričala. Vsi so se zdrznili. Stopila sem nekaj korakov naprej in zažgala še enega vampirja, nato pa je Lucas udaril Gala in bitka se je nadaljevala. Videla sem, da je moj urok nad angeli deloval. Nihče jih ni mogel poškodovati, a njihove moči so začele rahlo pešati. Čas je, da začnem zlivati napoj v krvava usta. Stekla sem do Gala in Lucasa. Zopet sta se tepla. Ko sta me zagledala sta oba obstala. V Galovih očeh sem zaznala strah. Bilo ga je strah, da ga bom sežgala. Na obraz se mi je zopet  prikradel zlobni nasmešek.

»Scarllet, postaja me strah,« je rekel Lucas.

»Ne skrbi, tebe nimam namena zažgati,« sem mu rekla. Gal se je zdrznil.

»Te je mar strah?« sem ga nežno vprašala. Namesto odgovora se je zagnal vame, a neuspešno. Moja noga je malce trznila in moje koleno se je močno dotaknilo njegovega mednožja. Zatulil je in padel na kolena. Iz žepa sem hitro potegnila napoj. Prijela sem ga za brado in mu celotno vsebino epruvete zlila v usta. Ko je pogoltnil sem ga spustila. Zvijal se je od bolečine. Napoj deluje. Z velikim veseljem sem ga opazovala kako ga je zvijalo. »Sedaj vidiš kako je, ko trpiš,« sem mu rekla. Čakala sem, da bo konec z njim, a ni bilo. Napoj bi moral delovati v petih minutah.

»Nekaj je šlo narobe,« sem rekla Lucasu.

»Ne, zagotovo je še nekaj,« je rekel. Pomislila sem. Seveda to je to. Iz žepa sem potegnila količek.

»Želim ti lepo življenje na drugi strani,« sem mu rekla in mu z vso močjo zarila količek v srce- Ob pogledu na njegovo truplo sem se zmagoslavno nasmehnila. Nato pa sem se zazrla naokoli. Vsi vampirji so začeli padati in se spreminjati v kamnita trupla. Vsi so onemeli. Volkodlaki so se spremenili v ljudi.

»Ubiti moram še glavnega volkodlaka,« sem rekla Lucasu.

»Vem, ampak z volkodlaki se lahko pogodimo,« je rekel.

»NE! Vsa ta bitja morajo umreti,« sem povedala.

»Prav. Tisti je glaven z vranje črnimi lasmi.« Nasmehnila sem se mu.

»Hej, vidva. Pridita sem,« sem ukazala dvema angeloma.

»Želite?« sta vljudno vprašala.

»Pripeljite mi tistega fanta,« sem naročila in pokazala na volkodlaka.

»Kot ukažete,« sta rekla in se priklonila.

»Zakaj sta se priklonila?« sem vprašala Lucasa.

»Kot prvo si Izbranka, kot drugo pa moja punca in s tem skoraj princesa,« je pojasnil.

»Tvoja punca?« Zmedel se je: »Mar nisi?« Začela sem se smejati.

»No, na Zemlji fant vpraša punco, če bi hodila z njim oziroma bila njegova punca,« sem mu pojasnila.

»Scarllet, bi hodila z mano?« me je ponesrečeno vprašal.

»Tudi sama znam hoditi, nisem ravno invalidna.« Ob mojem odgovoru je prebledel.

»Mi lahko pojasniš kaj se dogaja?«

»Šalim se,« sem mu rekla, njemu pa se je od srca odvalil velik kamen.

Čez nekaj minut sta k meni prišla angela in pripeljala volkodlaka. Priklonila sta se nato pa odšla.

»Ste me klicali?« je vprašal. Bil je vljuden ali pa ga je le strah, da bom zažgala še njegovo raso. 

»Moje poslanstvo je, da svet rešim pred vsemi bitji teme. Vampirje sem že zbrisala iz vesolja, sedaj ste na potezi vi. Uničiti moram tudi vas,« sem kar direktno povedala.

»Prosim? Ampak mi nismo zagrešili ničesar,« je nedolžno rekel.

»NISTE ZAGREŠILI NIČESAR? Hudiča! Združili ste se z vampirji in to zate ni nič?« Prekipelo mi je. Zaradi mojega glasu se je zdrznil on in še Lucas.

»Razumem, da smo storili napako, ampak lahko jo popravimo,« je povedal.

»In popravili jo boste s smrtjo.«

»Prosim vas, ne bodite tako kruti,« je moledoval.

»Rešila vas bom. Vam ne gre na živce, da se kar naprej preobražate in morite. Nič boljši niste, kot vampirji,« sem rekla.

»Zagotovo lahko naredimo kakšen dogovor.« Je pa optimističen.

»Lahko, spi tale napoj in dovoli, da te ubijem,« sem rekla.  Padel je na kolena: »Rotim vas. Družino imam. Moja punca je človek in pričakujeva prvega otroka. Ne morete me ločiti od niju.« V očeh se mu je zarisala ogromna bolečina. Res jo ljubi, prav tako pa otroka. Ne morem biti takšna, vem kakšno je poslanstvo, ampak ne morem razbiti družine.

»Prav, pod določenimi pogoji vas pustim pri življenju,« sem naznanila.

»Karkoli,« je rekel.

»Pripravila bom napoj, ki bo uspaval vašo volčjo stran. Ne boste se več spreminjali. Postali boste čisto navadni smrtniki, ampak ta napoj morajo spiti vsi volkodlaki.«

»Kakor ukažete. Vsi vam dolgujemo življenje, če boste kdaj kaj potrebovali vam bomo vsi pomagali,« je povedal.

»Dobro, da vem. Angeli ti bojo čez nekaj dni prinesli napoj. Poskrbi, da ga dobijo vsi. Le en požirek je dovolj. Če ga ne dobijo vsi bom ubila vsakega posebej in umrli boste v bolečinah,« sem povedala.

»Hvala,« je še enkrat rekel se priklonil nato pa so čez nekaj minut izginili vsi. Na polju smo ostali le še angeli, no so ostali le še angeli in starešine.

»Zmagali smo!« je naznanil kralj Aleksander. »In zahvala gre naši Izbranki,« je še dodal. Vsi so začeli vzklikati moje ime. Dva izmed angelov sta me dvignila visoko v zrak. Ponosno sem se smehljala. Uspelo mi je. Rešila sem svet. Ne morem verjeti. Lebdela sem v zraku in poslušala svoje ime. K meni je priletel Lucas. Angela sta me prepustila njemu. »Scarllet, bi bila moja punca?« Nežno se je nasmehnil in nestrpno čakal moj odziv.

»Seveda,« sem odgovorila. Poljubila sva se kar pred vsemi. Vsi so začeli ploskati. Poljub je popustil in oba sva se začela glasno smejati. »In sedaj si tudi uradno moja punca,« je rekel in me odnesel nazaj na trdna tla.