Poljubi me nežno 9. del

»Zagotovo imaš na tisoče vprašanj,« mi je rekla in se nasmehnila. Kot naročeno!

»Torej, kako si lahko tako mlada, a tako stara?« Vprašanje sploh ni imelo smisla. Nasmehnila se mi je.

»Starešina sem in imam določene prednosti. Se ne staram in vedno ohranjam prvotno podobo,« je odgovorila.

»Ampak kako si lahko v človeški podobi?«

»Sem vedela, da me boš to vprašala,« je rekla. Snela si je ogrlico, ki je bila v obliki majhne stekleničke.

»Nisem bila v človeški podobi, bila sem nekakšna čudna stvar- podobna človeku imenovana HUMMONK. Potem pa smo ustvarili vas. V tej steklenički je DNA vseh ljudi. Iz tega ste nastali vsi ljudje, mi pa smo se le preobrazili v to. Vem, zapleteno je.« Prikimala sem. Zelo zapleteno je.

»Torej kaj pomeni biti IZBRANKA?«

»Usojeno ji je, da konča rod vampirjev in volkodlakov. Ti ji ne morejo škodovati ampak če se povežeta postane težava. Med njima se vzpostavi nekakšna vez in ta  lahko uniči vse,« je rekla.

»Kako pa se ugotovi, da sta povezana?« sem jo vprašala.

»Izbranka ima lahko čudne privide, neprestano razmišlja nanj, čuti kaj on včasih celo kaj razmišlja.« V grlu se mi je naredil cmok. Obšla me je misel, da mogoče nisva povezana. Ne vem kaj čuti in ne vem kaj razmišlja.

» In se ta vez lahko uniči oz. pretrga?« sem jo vprašala. Pomislila je.

»Mislim, da ga moraš ubiti,« je rekla. Ubiti? Resno?

»Naslednje vprašanje,« je rekla in se nasmehnila.

»Kako prepoznati vampirja ali volkodlaka?«

»Na to pa ne znam odgovoriti. Vsak jih prepozna drugače,« je rekla. Jaz nisem prepoznala Gala, ampak no to se ne šteje saj še nisem vedela kdo sem ali pač? Seveda sem. Čuden je bil. Nisem se hotela pogovarjati z njim, a me je nekaj prepričevalo.

»Te še zanima kaj?« Odkimala sem.

»Dobro, torej bi začeli s teorija napada,« je rekla in vstala. Sledila sem ji. Prišli sva do velikega prostora. Bil je kot nekakšna telovadnica. Videla sem polno lutk, orožja, blazin in lesa.

»Sedi,« je rekla. Ubogala sem. Začela mi je razlagati kako se napade vampirje in kako volkodlake, kaj s njihove slabosti in kaj njihove prednosti. Nekaj je bilo podobno kot v filmih, ampak težje. Mislim, da sem jo poslušala nekaj ur. Končno je utihnila.

»Je to vse?« sem sarkastično vprašala. Prikimala je.

»Sedaj si lahko odpočiješ in si vzameš prosto. Jutri bova začeli s prakso. V sobi imaš vse kar potrebuješ od računalnika do skicirke,« je rekla in se nasmehnila. Ob misli na skicirko se mi je polepšal dan, a hkrati sem se spomnila na prizor v ateljeju.

Sedela sem na postelji in risala. Hotela sem ga narisati, morala sem ga. V spomin se mi je vtisnila vsaka njegova poteza zato to ni bila velika težava. Čez kakšno uro sem končala. Črno-bela umetnina je izgledala popolno. Opazovala sem jo in takrat me je nekam potegnilo. »Lepa je, a ne smem tvegati. Ne morem, lahko ji škodujem, jo ubijem. Bolje, da se ji ne približujem, ampak okus njenih ustnic in njen vonj po jagodah me spravljajo ob pamet, le zakaj sem prišel sem?« Bilo je kot hipnoza. V hipu sem padla notri in v hipu sem se vrnila. Kot bi brala knjigo, a je nisem. Čutila sem kar sem slišala. Dojela sem. Gal je vampir in povezana sva. Svetoskrunski poljub naju je povezal. Povezana sem z vampirjem! Je to mogoče? Zakaj niso vse to le strašne sanje iz katerih se bom kmalu prebudila? Srce mi je močno bilo. Ali tudi on ve kdo sem jaz? Tudi on čuti mene? Zvrtelo se mi je. Legla sem. Resnica je bila kot hladna prha. Nekako se moram rešiti te vezi pa naj stane kolikor hoče!

»Dobro, začniva!« Evelin je bila vsa navdušena. Kot tornado se je pognala vame. Pričeli sva se tepsti. Pristali sva na tleh in jaz sem se začela smejati.

»Kaj je tako smešno?« me je vprašala. Očitno ji ni bilo prav nič jasno.

»Občutek imam, kot da se tepeva zaradi fanta ali pa katera ima lepšo torbico,« sem ji povedala. Sedaj je tudi ona padla v smeh.
»Imaš fanta?« To vprašanje me je presenetilo.

»Ne,« sem odgovorila. Vstala se je.

»Nadaljevati morava,« je rekla in mi pomagala na noge.

Minil je kakšen teden. V pretepanju- tako sem to imenovala jaz , sem bila vedno boljša. Nekajkrat sem celo premagala Eveline. Naučila me je uporabljati orožja in ubijati. Seveda sva zabadali lutke. Prav smilile so se mi kaj vse so morale pretrpeti. Eveline jih je pošteno namučila jaz pa sem bila veliko hujša. Hotela sem pozabiti na Gala, zato sem trenirala vsaj 20 ur na dan. Besede utrujenost nisem več poznala. Gnal me je nagon. Ugotovila sem, da sem lovka, ubijalka. Svet in ljudi moram rešiti pred temi zlobnimi bitji, četudi na koncu plačam z življenjem. Ampak še zmeraj me je mučilo vprašanje: Ga bom lahko ubila, ko bo prišlo do tega?

»Scarllet, pridi starešine so te prišle obiskat,« je rekla Eveline. Postalo me je strah. Starešine so prišle na Zemljo samo zaradi mene? Odločno sem korakala za Eveline, a čutila sem nemir. Stopila sem v telovadnico in tam je stalo sedem ljudi-če jim lahko rečem tako.

»Ti si torej IZBRANKA,« je rekel gospod srednjih let.

»Da gospod,« sem odgovorila.

»Evelinionina, dobro si jo izurila,« je rekla neka ženska. Poklicala jo je nekam čudno, ampak no saj so tudi oni čudni-brez zamere.
»Hvala,« je ponosno rekla.

»Torej veš kakšno je tvoje poslanstvo in veš kaj lahko in česar ne smeš,« se je oglasil gospod. Sklepala sem, da je ta vrhovni v svetu Starešin.

»Vem,« sem rekla.

»Dobro, torej naj ti še nekaj povem in dam. Za tvojo varnost smo se odločili, da ti dodelimo angela, ki bo s tabo 24 ur na dan, 7 dni v tednu. Mogoče ti ne bo prav, a te moramo zaščiti. Lucas bo pazil nate v tvojem življenju se bo dobro ujel. Je tvojih let in se bo ujel z vrstniki.« Pokazal je na fanta, ki je stal ob njem. Bil je kar čeden.

»In želim ti dati tole,« je rekel in mi dal staro škatlico.

»Odpri,« je rekel. Ubogala sem. Odprla sem jo in notri je bilo sedem majhnih stekleničk.

»To so DNA vampirjev, volkodlakov, angelov, hudičev, Zemljanov. Zadnji dve steklenički pa vsebujeta sok marjetice in vijolice. Ti dve rastlini ti bosta pomagali, a pazi vsako lahko uporabiš le enkrat. Kar pa se tiče DNA te ti bojo pomagale pri zakrivanju sledi mislim,da ti je Evelinionina tudi to pojasnila. In potrebovala boš še tole.« V roke mi je podal čudovit količek.

»S tem jih boš pokončala,« je še dodal. Vse sem dodobra razumela. »Vso srečo in pazi nase,« so rekli v en glas nato pa izginili. Tudi Eveline ni bilo več. Ostala sva le midva: jaz in Lucas.

»Naj se vam še sam predstavim. Sem Lucas di Angelo.« Bil je tako vljuden in tako iz starega sveta. Poljubil mi je roko in še zavikal me je. »Scarllet Lomeli in ne me vikati stara sem komaj 17 let,« sem mu rekla. Zardel je. Morala sem se nasmehniti. »Angel si kajne?« Prikimal je. »In zakaj nimaš potem svetniškega sija in kril?«  Nasmehnil se je. »Ker sem se preobrazil v človeško obliko,« je rekel. Sedaj sem zardela jaz. IZBRANKA pa tako bedasta. »Torej, sedaj boš z mano 24 ur na dan. Mislim, da se me boš hitro naveličal,« sem rekla. »Upam, da se te ne bom, drugače bo moje življenje postalo nočna mora.« Čudno sem ga pogledala. »Sarkazem,« je rekel in se nasmehnil. Ugotovila sem,da ima čudovit nasmeh. »Torej, bi se vrnila nazaj v mesto?« me je prekinil sredi premišljevanja o lepem nasmehu. »Seveda, le stvari pospravim in pokličem mami da naju pride iskat,« sem rekla. »Mislim, da ne bo potrebe, da pride po naju.« »Kako to misliš?« Presenečeno me je pogledal. »Bova letela tja?« Postala sem navdušena. »Ne bodi neumna, avto imava parkiran za hišo,« je rekel. Pa je pokvaril moje navdušenje.

Pomagal mi je zložiti vse stvari in kmalu je bilo vse v majhni potovalki. »Hvala,« sem se mu zahvalila. »Malenkost,« je odgovoril. Bil je pravi kavalir. No, saj je seveda angel in to mu je nekaj čisto vsakdanjega. Sedla sva v avto in se odpeljala. Takrat pa me je začelo zvijati. Zopet ga bom videla, a sedaj ga moram ubiti in to čim prej! Ampak moja težavica je sedaj še Lucas, povedati mu bom morala, ampak on mora to povedati starešinam. Občutek imam, da se tole ne bo dobro izšlo.