»Zdaj bo pa hudo,« je zašepetal Damijan in se namuznil, še preden je Maja uspela priti do njihove mize. A čas je tekel in z vsako sekundo jim je bila bližje. Z vsako sekundo je Gašperju postajalo čedalje bolj vroče, saj ni vedel, kaj naj sploh pričakuje. Ženske ga nikoli niso mogle presenetiti, a to dekle je drugačno od ostalih. To je že spoznal. In bolj ko mu je bilo dekle v tesno oprijeti rdeči oblekici blizu, bolj si je je v resnici želel imeti ob sebi.
Naredila je še zadnji korak, se ustavila in za sekundo ujela pogled prav vsakega, ki je sedel za mizo. Laskalo ji je, kako hitro so fantje odvrnili pogled in ji tako prepustili zmago. Edini, ki se ni želel vdati, je bil on.
»Dragec,« ga je opomnila s tako sladkim glasom, da mu je v sekundi zmešala glavo, nato pa, ko je njegovo pozornost odtegnila od svojih prsi, nadaljevala nekoliko ostreje: »Si morda zaostal?« Gašper je takoj prišel k sebi, a nekako je bil preveč prevzet, da bi ji lahko karkoli odgovoril. »Ne razumeš, kaj,« je zavzdihnila. »Fantje, sama nimam ravno veliko izkušenj z mentalno nestabilnimi ljudmi, zato bi vas prosila, če mu lahko vi razložite, kaj je zaostalost?« Druščina je pogoltnila slino. Nekako je v njih zbujala strah, saj je bila do sedaj edina, ki je pri Gašperju uspela prevzeti nadrejeni položaj.
»Saj ni zaostal,« se je nato oglasil Jan.
Maja ga je presenečeno pogledala. »Da ni?«
»Ne.«
Tedaj pa se je oglasil Gašper: »Jaz, zaostal?« ironično se je nasmehnil. »Zakaj bi pa mislila, da sem zaostal?« Na začetku jo je videl kot češnjo na vrhu sadne kupe, ki samo čaka, da zagrize vanjo. A zdaj se je njegovo mnenje spremenilo. Uporniška je in samozadostna. Lastnosti, ki ju je pri ženski težko premagati.
»No, vidim, da kar vztrajaš v eni in isti stvari, za katero si že na začetku vedel, da ne bo uspela.«
»Misliš pijačo?« jo je pogledal in se zarežal.
»Ne, krokodila,« je zavila z očmi. »Seveda, pijačo. Ti prvič ni bilo dovolj?«
Odkašljal se je. »Takrat nisi sprejela.«
»Česa ne poveš. Povej mi še tole; se ti zdi, da jo sprejemam zdaj?« je zaključila s kančkom grobosti in na mizo položila steklen kozarec.
David in Timotej sta se zasmejala.
»No, pridružila si se mi že,« je veselo rekel in s pogledom utišal prijatelja.
»Nikar si ne laskaj,« ga je zavrnila. »Moji standardi so zate nedosegljivi.« Po teh besedah se je obrnila in odšla nazaj k svojemu mestu.
Po resnici povedano je Gašperju za trenutek narasel pritisk, saj nikoli ni klonil in kar ga je ta trenutek najbolj žrlo je to, da mora dati vse od sebe, da tudi tokrat ne bo. A kaj mora dati od sebe? S čim naj jo premaga? Njo in njen ponos?
Zdaj je zaslišal poletni hit, ki je udaril po zvočnikih in se nečesa domislil.
Prijatelji so opazovali njegove poteze in ga niso niti vprašali kaj namerava, saj so opazili, da je s svojimi mislimi globoko pri stvari. Samo še lotiti se je bo moral.
Vstal je s stola in se pognal za njo. Nekako jo bo moral pripraviti do tega, da si bosta stala iz oči v oči, vendar ne tako, da jo bo prosil. Trmasta kot je, ga bo zagotovo zavrnila. Moral bo ubrati drugo pot. Zato jo je dohitel in še preden je uspela karkoli ugovarjati, jo je že zavrtel in zazibal v ritmu glasbe.
