Polnočni ulov 8.del

Ob južnoameriških ritmih glasbe je Maja ovila nogo okrog Gašperjeve in zazibala z boki. Ples je bil dolg in strasten. Najbolj čudno pa je bilo, da Gašper v resnici še nikoli ni bil tako zelo živčen, da bi se mu ob dekletu potile dlani. Bilo ga je groza. Kaj pa če ga polomi? Prijatelji so ga ves čas opazovali, a njegove oči so v tistem trenutku pripadale le eni osebi v lokalu. Njegovi soplesalki, ki mu je z strastnimi gibi dokazala, da natanko ve, kako se sprostiti. A kljub videzu, ki je izdajal, da sta oba povsem mirna, je tudi Maji razbijalo srce. Po eni strani je bila jezna nase, da se ni mogla zadržati in ga raje kresniti po glavi, po drugi strani pa se je prav lepo zabavala. A vseeno; ne želi spet okusiti grenke bolečine, za katero je prepričana, da bo vsak čas prišla izpod Gašperjevih besed. No, skoraj. Ko je glasba izdahnila še zadnji boben, jo je soplesalec nagnil nazaj in jo po dolgih sekundah strmenja drug v drugega, želeč si, da se vse skupaj še ne bi končalo, poljubil. Poljub ni bil dolg in agresiven. Nasprotno. Za Majo je bil naravnost čaroben. A kaj ko je bilo prepozno. Spozabila se je. Pa prisegla si je, da se to ne bo več ponovila, da so vsi moški barabe. In tudi ta je bil. Prav gotovo. Iztrgala se mu je iz objema in prestrašena pobegnila na hladen vetrc, ki bi se ji vsaj malo pomagal pomiriti.

»Konec je,« je Gašper poraženo rekel prijateljem. »Ne grem se več. Umikam stavo.«

Druščina je široko odprla usta in se čudila bolezenskemu vedenju prijatelja, ki je vedno trdil, da je pravi moški tisti, ki sprejme izziv in v njem prekosi samega sebe. »Noro,« je začel David, ko ga je Demetri udaril po roki, češ naj utihne. »Pojdi ponjo,« je naposled rekel. »Kaj še čakaš?«

Liza, Majina prijateljica je imela mizo čisto blizu mize zabavne druščine in preprosto ni mogla verjeti svojim ušesom. Pravzaprav je skoraj zajokala. Ni ji šlo v glavo, kako lahko moški, ki je užival v tem, ko je po vroči noči čisto vsakemu dekletu zlomil srce, kar naenkrat spremeni svoj karakter in se zatrapa v neko punčaro. A ona ni bila le brezvezna punčara. Njena prijateljica je nekaj posebnega in vedela je to. »Ukrotila ga je,« je komaj slišno izrekla. Želela je vstati in … morda pa ne bi bilo pametno. Ne, si je premislila. To moram narediti. Vstala je in odšla za Majo. Preden je slišala Gašperjevo priznanje, čeprav ne ravno romantično, je videla, kako je njena prijateljica odvihrala ven.

»Maja?« jo je vprašal, ko jo je našla naslonjeno na drog obcestne svetilke.

»Nisem razpoložena, Liza.«

»Prav, razumem. A moraš vedeti, da je Gašper minuto nazaj kolegom jasno pokazal, da se je prvič zaljubil.« Maja jo je le na pol poslušala. »Porazil je svoj ponos, ranil svoj ego, samo da bi preprečil, da bi te prizadel.«

»Kako velikodušno od njega,« je mrko pripomnila prijateljica.

»Velikodušno? Si pa res smotana!« se je razjezila Liza. »To je vendar ljubezen!«

Tedaj je skozi vrata izstopil tudi Gašper. »Maja …« je komaj izdavil, ko jo je vpričo Lize stisnil k sebi ter ji dal dolg, zaslužen poljub. Kakor da bi okusil pravljico. In ona? No, prepričani ste lahko, da se svojemu princu na belem konju ni več mogla upirati in mu vrnila poljub.