Skrivnostna plesalka, 12. del

Prebral je nelagodnost in nemoč v njih ko je tiho rekla: »Tisto noč v Night staru res nisem vedela kdo si, če bi, se sigurno ne bi pustila puncam prepričati, da zaplešem z njimi. Predala sem se ritmu, vzdušju in svojim občutkom. Zgodilo se je, kar se je zgodilo in tega ne morem popraviti pa tudi ne obžalujem in ni me sram. To sem jaz in tudi tisto sem bila jaz. Tako pač je. Glej, to ti govorim samo zato, ker ne želim, da bi si kar koli narobe razlagal. Midva sva poslovna sodelavca na tvojem trenutnem projektu in samo to je pomembno.  Ampak dejstvo je, da kljub temu, da je to moja akademija in da sem veliko časa tukaj. Jaz sem si jo omislila in opremila, tukaj delam, pa vseeno ideje in navdih nastajajo drugje. Ne morem, ne gre mi, če bova sedela tukaj si ne bom nič pametnega ali zadovoljivega domislila.« spet je globoko vdahnila in obraz pokrila z dlanmi.

»Meni je vseeno, pa pojdiva tja ker boš lahko delala. Res me ne bo motilo.« je bil iskren in vesel hkrati saj jo je iz trenutka v trenutek spoznaval in zavedal se je, da je presegla vsa njegova pričakovanja in ujel se je, da se je začel spraševati kaj se mu dogaja ali se nemara začenja zaljubljati v njo. Iz nežnih in zanj nepoznanih občutij ga je predramil njen tihi šepet: »Bojim se, da bo mene motilo.«

»Potrudil se bom, da te ne bom motil in nič naj ti ne bo nerodno, umetniki potrebujete svoje skrivnosti, da lahko ustvarjate in obljubim, da bom tvojo zadržal zase.« je bil prepričljiv saj je mislil, da ji je nerodno, ker bo odkril neko njeno skrivnost ali navado na katero ni bila posebno ponosna.

Samo nasmehnila se je in tiho dejala: »Prav pa pojdiva, poberiva vse te papirje in zgoščenke.« Začela je pospravljati po mizi in zlagati v svojo poslovno torbo.

Zdaj je on prekinil tišino in vprašal: »Kam pa greva?« V mislih je imel, da je še vedno v svoji poslovno elegantni obleki in srajci s katere je že zdavnaj odvezal kravato, ki je zdaj ležerno ležala na enem izmed stolov okoli njene velike konferenčne mize na kateri so bili razmetani papirji, slike in raznorazni barvni svinčniki.

Ne da bi ga pogledala je rekla: »K meni domov.«

Za trenutek je obnemel in upal, da tega ni opazila. Spoznal je, kaj je točno pomenila njena opazka, da bo mogoče njo motilo. Vedel je, da oba gorita od želje in potrebe po intimnosti in da se istočasno oba zavedata, da v trenutnem položaju to ne bi bila prava odločitev. Pri njej doma bosta oba na hudi preizkušnji in samo vprašanje časa je, kdaj bosta podlegla svojim strastem. Hitro se je opomnil, da je on to želel že od prvega pogleda na njeno vroče telo v rdeči obleki. Ni si znal odgovoriti, kdaj se je premislil in kdaj se je pojavila potreba po nekaj več kot potešitvi strasti. Kot je že enkrat rekel Bradu, vredna je vsakega napora. Zdaj se je dodobra začel zavedati svoje ujetosti v pasti ljubezni in ona je bila njegova odrešitev.