Srčna hekerka 17. del

»Oprosti, kaj si me vprašal?« je Eric malo zmedeno pogledal očeta.
»Zdaj je pa dovolj tega. Povej, kaj te muči. Sploh ne poslušaš kaj se pogovarjamo in zdaj si že tretjič vprašal, kaj te oče sprašuje.« je resno rekla mama in odložila svoj pribor ter se zazrla v sina. »Imaš težave z novo punco ali jo samo pogrešaš?« je nadaljevala, ko se ji je Eric le zmedeno nasmehnil.
»Pravzaprav oboje in nič od tega.« je Eric skomignil z rameni. »Nimava težav, vsaj nič takega, čemur ne bi bila kos. Nič posebnega in v resnici sva že vse rešila. Kadar nisva skupaj občasno pomislim na njo, a težko bi temu rekel, da jo pogrešam, saj jo bom kmalu videl.« je razložil svojo trditev. Vsekakor ni nameraval s starši razpravljati o tem, da si jo ves čas želi in hrepeni po njeni družbi.
Starša sta z zanimanjem strmela vanj. Ne da bi pomisli, je rekel: »Malo me je strah, kako bo, ko bo enkrat odšla. Prirasla mi je k srcu.«
»Jaz pa mislim, da si prvič v življenju zaljubljen.« je z nasmeškom rekla njegova mama.
»Ne, nisem zaljubljen.« je takoj skočil Eric in v glavi mu je zazvonil tihi alarm, kaj pa če se je res zaljubil v Alison?! Ne, je rekel sam sebi. On pa že ni zaljubljive narave in kmalu se je bo naveličal, tako kot vsake ženske do sedaj. Čeprav, do sedaj še do nobene ni čutil tako, kot čuti do Alison. Nobena ga še ni tako prevzela, kot ona. Z nobeno ni bilo tako prav, kot je z njo.
»Mislim, da bo najbolje, da kar greš. Zastonj se mučiš in pri tem mučiš tudi naju. Naslednji torek jo pa le pripelji s seboj. Rada bi jo spoznala. Od Jacka sva slišala vse najboljše o njej.« je dobrovoljno odvrnila mama in se mu ljubeče nasmehnila. Ne bo se prepirala z njim o njegovi zaljubljenosti, ki si je noče priznati. Bo že še spoznal svoja čustva. Upala je, da ne na boleč način. Vesela je bila zanj, saj je bil že skrajnji čas, da se poroči in ustali.

   Eric je zapeljal kar k Alison. Odprl je vrata njene koče, brez trkanja, saj ga je povabila, da se preseli k njej. Torej je to zdaj tudi njegov dom. Nestrpno je čakal, da jo lahko stisne v svoj objem in si poteši vse strahove in vso poželenje, ki sta ga mučila že od včeraj. Vstopil je in jo zagledal za računalnikom. Dvignila je glavo in se mu nasmehnila, nato pa stopila naravnost v njegov objem. Lačno se je lotil njenih ustnic in še bolj razgret jo je dvignil v naročje in odkorakal naravnost v njeno spalnico. Želel si jo je ljubiti počasi in temeljito, a sta oba gorela v strastni nuji in si delila žgočo željo po sprostitvi. Zahtevala je in sledil ji je, zahteval je in potešila ga je. Še vsa zadihana in zadovoljna sta obležala na njeni postelji. Stisnil jo je v svoj objem in obležal. Prvinska strast je bila potešena, a njegovi strahovi so se povečali. Mogoče, ampak res samo mogoče, se je začel zaljubljati v njo. Močneje jo je stisnil k sebi.
»Si v redu?« je tiho šepnila in ga pobožala po prsih.
»Ja, v redu sem. Pogrešal sem te. Tako močno sem te potreboval, da me je na trenutek postalo strah.« je šepnil nazaj tisto kar mu je samo padlo na misel. Takoj, ko je izgovoril besede, mu je bilo žal, a ni jih mogel vzeti nazaj.  Ni ji hotel razkriti svojih čustev in misli. Bal se je, da bi jih izkoristila proti njemu.
»Tukaj sem in samo tvoja sem.« mu je rekla in se prevalila nanj ter ga poljubila. Za njo je to bila le trenutna, kratka avantura in ni razmišljala o pomenu njegovih besed. »Kaj, ko bi se sprehodila do tebe in vzela nekaj tvojih najnujnejših stvari ter te preselila.« je predlagala.
»Mogoče bo res najbolje.« se ji je nasmehnil nazaj. Za zdaj je dobil največ, kar mu je lahko dala. Ta trenutek je to vse kar potrebuje. Za zdaj je lahko srečen in zadovoljen. Malo ga je užalostilo, ker je pravilno razmišljal, da on njej ne pomeni toliko kot ona njemu. Za njo je le trenutna zabava. Saj v resnici je tudi ona zanj le trenutna zabava. Vsaj prepričeval se je, da res samo to čuti do nje.
Z roko v roki in Ruth za petami sta se sprehodila do avta. Alison se ni želela peljati z njim. Izgovorila se je, da Ruth potrebuje sprehod. Sam se je odpeljal naprej, saj ni želel svojih stvari nositi v roki. Odklenil je svoja vrata in vstopil. Razgledal se je po prostoru. Tako prazno in pusto se mu je zdelo. Tukaj ni bilo nje. Ni bilo njenih sledi. Ni bilo veliko spominov na njo. Samo njegov dom. Tako je tudi prav, si je rekel. Ko bo odšla bo z lahkoto zaživel svoje rutinsko samsko življenje.
»S pogledom izbiraš stvari, ki jih boš vzel?« se je zahihitala za njim, ko je vstopila in  ga je našla kako strmi po prostoru.
»Ja, ampak sem se odločil, da vzamem samo nekaj oblačil.« se je še sam zasmejal in jo potegnil v svoj objem za kratek poljub. Skupaj sta se odpravila najprej v pralnico in tam pobrala posušene obleke. Nato sta se skupaj odpravila v njegovo spalnico. Hodila je pred njim in ni videla njegovega bolečega pogleda.  Ja, zavedal se je. Vsa njegova prizadevanja, da bi mu pomenila le zabavo so v trenutku izpuhtela. Ja, priznal si je, da se je začel zaljubljati v njo. Pogrešal jo bo. Bo sploh lahko živel brez nje? Bi se lahko ona zaljubila v njega? Bi si želela ostati tukaj? Ni vedel in ni je mogel vprašati. Ne še zdaj. Jo bo sploh kdaj lahko?
Pred njegovo sobo se je vstavila in ga spustila naprej. Samo opazovala je in v torbo zlagala obleke, ki ji je podajal. Nato je v kopalnici pobral še nekaj malenkosti. »Tako, to bo to.« je rekel in iz njene roke vzel torbo ter jo odložil na tla. Objel jo je in jo začel počasi poljubljati. Vedel je kako se bo vse končalo. Ljubil se bo z njo v svoji postelji. Počasi in temeljito. Ustvaril bo spomin, ki ga nič in nihče ne bo mogel izbrisati iz njegovega spomina. Ni bilo prav. Nekoč se bo sigurno preklinjal zaradi tega, a trenutno je to potreboval, si je tega želel bolj kot kar koli drugega.