Srčna hekerka 2. del

Alison je zavila na kratki dovoz pred kočo. Zadovoljno je prikimala sama sebi in izstopila iz avta. Spustila je ven tudi Ruth, ter si ogledala okolico. Kočo je obkrožal vzdrževan gozd. Njen dovoz je s ceste, če je dobro utrjenemu makadamu lahko rekla cesta, zavil skozi gozd. Malo naprej je bil še en dovoz in še ena koča. Par metrov naprej od drugega dovoza se je cesta končala na obrežju jezera. Takoj na začetku, ko je z glavne asfaltirane ceste zavila na makadam, je opazila velik, dobro vzdrževan znak  za zasebno lastništvo. Skozi gosto drevje ni opazila druge koče, a vedela je, da je nedaleč stran. S strumnim korakom se je napotila proti pokriti terasi. Ruth ji je sledila tesno za petami. Odklenila je in se presenečeno nasmehnila. Zrak v koči ni bil niti malo postan, kot je pričakovala. Nikjer ni videla pajčevin ali prahu. Kočo je očitno nekdo pred kratkim očistil, saj je vonj čistil še vedno lebdel v zraku. Sprehodila se je skozi majhno vežo, ki je z omarami pregrajevala veliko dnevno sobo, jedilnico v enem kotu in kuhinjo v drugem. Na nasprotni strani sta bili še spalnica in stranišče, v kopalnico se je prišlo iz spalnice, kar je bila priročno in zasebno. Za njo čisto dovolj. Všeč ji je bila oprema, masivno pohištvo iz naravnega lesa z barvnimi dodatki v obliki zaves, kavča in fotelja ter preproge pod mizico. Vrnila se je do avta in začela nositi stvari v kočo. Najprej je prinesla svoj najnovejši, zelo zmogljivi prenosni računalnik in vso drugo računalniško opremo.  Sledil je kovček z oblekami in športna torba, nato še kozmetični kovček in škatla z Ruthino prtljago. Vrnila se je še po škatlo s hrano, vsaj s tisto hrano, ki jo je prinesla s seboj, večino bo morala dokupiti v mestu. Ruth je natočila vodo in se z njo sprehodila okoli koče. Ko je razpakirala vse svoje stvari se je odločila, da je prišel čas, da se zapelje do mesta.

Eric si je zaželel slastne jabolčne pite, zato je poklical v prodajalno in naročil, da mu eno pripravijo. Za danes je končal službo. Ob torkih je vedno hodil na kosilo domov k staršem, zato se je že v službi preoblekel v svoje stare, ponošene in nadvse udobne kavbojke ter srajco. Uniformo je lično zložil in jo spravil v prtljažnik svojega Fordovega terenskega vozila, le redko je uporabljal službeno vozilo izven delovnega časa. Zadovoljen z dnevom se je počasi odpeljal. Najprej bo pobral tisto jabolčno pito, katere se bo razveselila tudi njegova mama. Parkiral je na enega od treh še prostih parkirišč pred lokalno trgovino. Edino v mestu, ki so jo že nekaj rodov vodili Thrumanovi. Jack Thruman je po dedku podedoval talent za trgovinske posle in je iz majhne trgovinice ustvaril pravo majhno veleblagovnico. Obstoječo trgovinico je dozidal in povečal, poleg je odprl še majhno slaščičarno, saj je njegova žena zelo rada pekla. Vsi v Fort Pecku so se strinjali, da tudi dobro peče. Posel jima je nadvse cvetel. Sama sta prodajala, za pomoč pa sta najela še svoje nečake in nečakinje. Tudi naslednja generacija Thrumanov se je že učila dela, a dokler bosta dvojčka odrasla in prevzela posel, bo minilo še kar nekaj časa. Eric je izstopil iz avtomobila in se s pogledom na kratko ustavil na ravno tako temno modrem Fordovem terenskem vozilu. Njegovo poznavalsko oko je takoj ugotovilo, da je to najnovejši model. Le redki so poznali malo Fordovo skrivnost, da se je najnovejši model od ostalih razlikoval le po rahlo bolj zaobljenih lučeh. Čeprav je avto imel tablice zvezne države Montana, je vedel, da ni last nobenega od domačinov pa čeprav je v mestu prevladoval ravno ta model in ta barva. Poznal je vozila domačinov, ravno tako je poznal domačine. Če bi si kateri koli od njih kupil nov avto, bi to vedeli že vsi. V majhnem mestecu, kjer vsi poznajo vse in vsi vedo za vse skrivnosti in dogajanja, kjer se čenče
širijo hitreje od zvoka, bi težko kar koli skrili. Še najmanj pa nakup česar koli novega, saj so se prav vsi radi bahali. Z drobnim nasmehom na ustnicah je Eric vstopil v prodajalno. Vljudno je pozdravil Jacka Thrumana, ki se je mudil za blagajniškim pultom. Njegov natančen in izostren vid je preletel trgovinico. Zagledal jo je pri hladilniku z jogurti. V kavbojkah in odpeti srajci, ki jo je nosila čez majico, je bila videti kot katera koli mlada ženska v Fort Pecku. Temno rjavi lasje, speti v ohlapni čop, so ji padali do sredine hrbta. Dokaj visoka in vitka postava je razkrivala dokaze njene ženskosti. Franku bo moral povedati, da ga ni opozoril, da je tako postavna. Še vedno je stal ob pultu in čakal, da gospa Thruman prinese njegovo pito, ki jo je ravnokar plačal, ko je pristopila in zložila svoj izbor na trak pred blagajno. Prijazno se mu je nasmehnila in se obrnila k Jacku. Če bi bil mlajši in neizkušen moški, bi glasno zavzdihnil z odprtimi usti. Res je kazala dobrih pet ali šest let manj in bila je prava lepotica. Velike, rahlo zaobljene svetlo zelene oči so ji žarele. Njen majhne nosek se je elegantno dvigal nad čutnimi ustnicami. Rahlo ovalen obrazek je izžareval milino in nedolžnost.  Ni ga presenetila z nežnim in zvenečim glasom, ko je ogovorila Jacka. Vse na njej je delovalo mladostno, zapeljivo in rahlo krhko.
»Sem Alison, prihajam iz Glendiva. Pripravljam seminarsko nalogo in še en izpit pred diplomo. Starši so mi svetovali naj pridem v vaše mesto in se v miru pripravim. To je njihovo pred diplomsko darilo.« je začela sproščeno razlagati, vidno radovednemu trgovcu. »Dopoldne sem prispela. Najela sta mi Bensonovo kočo v gozdu. Moram vam priznati, da imate zelo lepo tukaj. Nekaj časa bom ostala, zato verjamem, da vas bom kar pogosto obiskovala.«  je čebljala in z nasmehom na obrazu zlagala svoje stvari v škatlo.