Eric je s strumnim korakom zakorakal po Alisoninem dovozu. Pred nekaj minutami je prišel domov. Parkiral je svoj avto in v kočo odnesel svojo uniformo. Ves čas pa je mislil na Alison. Ni želel zgubljati časa, saj ga je povabila naj se ustavi pri njej. Izkoristil bo prav vsako priložnost, da bo v njeni bližini. Toliko vprašanj se mu je porajalo in prav gotovo si jo želi bolje spoznati. Seveda je njegov moški ego želel, da bi jo očaral in uspel zvabiti med rjuhe. Le kateri zdrav in normalen moški si tega ne bi želel? Ravno je dvignil roko, da bi potrkal na njena vrata, ko so se le ta odprla. Alison se mu je nasmehnila in ga z roko povabila naprej.
»Pozdravljen. Vstopi. Kavo sem pristavila.« je rekla sproščeno in se napotila v kuhinjo.
»Kako si vedela, da sem prišel? Odprla si mi kot bi me pričakovala.« je rekel namesto pozdrava, saj je vedel, da ga ni mogla videti ker koča ni imela okna na dovoz, razen pri vhodnih vratih, a če bi stala tam, bi jo opazil.
»Imam svoje metode zaznavanja.« se je zasmejala. »Ruth, pridi spoznati Erica.« je poklicala psa. Eric je stegnil svojo dlan, da ga je lahko Ruth povohala. »Pozdravljena punca.« ji je nežno rekel potem pa s počasnimi koraki sledil Alison v hišo. S pogledom se je sprehodil po njeni koči. Saj je že prej bil tukaj in prav dobro je vedel kakšna razporeditev je v koči ter kako je opremljena, a je vseeno natančno pogledal okoli. Njegova koča je bila večja. Imela je tudi zgornje nadstropje v kateri sta bili še dve spalnici in kopalnica. Tudi sam je imel pohištvo iz masivnega naravnega lesa. Preprostost mu je bila všeč. Opazil je prenosni računalnik na veliki jedilni mizi. Poleg sta stala dva trda diska in tablični računalnik ter zvočnik. Njen mobilni telefon je stal poleg. Predvideval je, da je iphone najnovejše generacije. Kljub dejstvu, da je bila računalniški genije, kot jo je Frank poimenoval, je bil presenečen nad toliko opreme. Saj ni mogla vsega uporabljati istočasno.
»Lahko si mi hvaležna, da sem postavil anteno in imava dober internetni in telefonski signal.« je tiho pripomnil ter odločneje pogledal naprave na mizi. Lenobno se je naslonil na pult in jo z zanimanjem opazoval.
»Hvala, ker si mi olajšal dostop do virtualnega sveta. Upam, da veš, da obstajajo tudi drugi načini kako priti do povezave?« mu je nagajivo odvrnila.
»Ne bi vedel natančno. Kot sem slišal, si ti strokovnjakinja na tem področju, verjel ti bom na besedo.« se je zabaval.
»Žal nimam velike izbire pijače, lahko dobiš svežo limonado ali rdeče vino. Mafini so še topli. Čokoladne sem spekla.« je rekla, ko je na pladenj položila krožnik z mafini in dve skodelici kave, sladkor in skledico z majhnimi lončki smetane.
»Limonada bo čisto v redu.« je rekel in jo še naprej opazoval, ko je nalila dva kozarca limonade ter dvignila pladenj in se z njim odpravila proti dnevnemu kotu. Spet ji je lenobno sledil. Ruth je ležala pred mizico in dremala. Ni se zmenila za človeka. Sedla sta, ona na kavč in on v fotelj. Kavo in limonado je postavila pred njega ter se s svojo skodelico kave udobno namestila.
»Tukaj sem in lahko vprašaš kar te zanima. Zdaj imaš priložnost, ne vem, če jo boš kasneje še dobil.« je rekla resno.
»Torej se boš izdajala za študentko. Spoprijateljila se boš z mladimi v Fort Pecku ali vsaj z Dee in upala, da te ne bodo iskali. « je resno iznesel svojo videnje situacije.
»Ja in ne. Ne bom se izdajala za študentko, saj sem res na študijskem dopustu. Dodatno sem vpisala fiziko in matematiko in res moram pripraviti še en izpit in napisati diplomo. Če nočem zbujati pozornosti, moram kdaj pa kdaj med ljudi. Najbolje bo, da jim takoj postrežem z nekaj podatki, da bi me kasneje pustili pri miru. Vsekakor ne mislim sem vabiti ljudi iz mesta. Upam, da niso tako presneto radovedni in vsiljivi, da bi sami prihajali. Ti si izjema. Kot prvo si moj sosed, kot drugo si policist in poznaš resnico ali vsaj del resnice. Drugače pa dvomim, da me bodo intenzivno iskali. Končala sem projekt za vlado in oni vedo, da hočem dokončati študij, saj bom takoj po diplomi dobila nov projekt. Tako smo se zmenili in oni me ne bodo obremenjevali, za povrh vsega pa me vedno lahko kontaktirajo po mailu, tako kot do sedaj. Tiste druge pa tudi nisem preveč razjezila, poleg vsega jim nič nisem vzela ali kako drugače prekrižala načrte, zato razen občutka ponižanja, nimajo proti meni nič. Izgubili so sled za menoj in ko se užaljenost poleže bodo pozabili name. Vsekakor pa tudi niso prepričani kdo točno sem. Poznajo le moje virtualno ime, ki ga ne bom več uporabljala. Seveda previdnost ni nikoli odveč.« mu je prijazno razložila in srknila svojo kavo.
»Kako si vedela, da sem prišel? Kakšne druge metode imaš?« jo je spomnil na predhodni pogovor, ko mu ni hotela povedati kaj več.
»Ruth te je zaznala in se postavila v pozor, jaz pa sem pogledala na ekran računalnika in videla, da si ti. Okoli koče sem postavila nekaj kamer. Ne maram presenečenj.« je skomignila z rameni.
»Postavila si kamere? In istočasno me prepričuješ, da dvomiš, da te bo kdor koli iskal!« je rekel nejeverno in se zravnal v fotelju. Najraje bi jo močno stresel in nato privil v svoj objem ter poljubljal tiste na videz mehke ustnice, ki so se ukrivile v rahli nasmešek.
»Pozdravljen. Vstopi. Kavo sem pristavila.« je rekla sproščeno in se napotila v kuhinjo.
»Kako si vedela, da sem prišel? Odprla si mi kot bi me pričakovala.« je rekel namesto pozdrava, saj je vedel, da ga ni mogla videti ker koča ni imela okna na dovoz, razen pri vhodnih vratih, a če bi stala tam, bi jo opazil.
»Imam svoje metode zaznavanja.« se je zasmejala. »Ruth, pridi spoznati Erica.« je poklicala psa. Eric je stegnil svojo dlan, da ga je lahko Ruth povohala. »Pozdravljena punca.« ji je nežno rekel potem pa s počasnimi koraki sledil Alison v hišo. S pogledom se je sprehodil po njeni koči. Saj je že prej bil tukaj in prav dobro je vedel kakšna razporeditev je v koči ter kako je opremljena, a je vseeno natančno pogledal okoli. Njegova koča je bila večja. Imela je tudi zgornje nadstropje v kateri sta bili še dve spalnici in kopalnica. Tudi sam je imel pohištvo iz masivnega naravnega lesa. Preprostost mu je bila všeč. Opazil je prenosni računalnik na veliki jedilni mizi. Poleg sta stala dva trda diska in tablični računalnik ter zvočnik. Njen mobilni telefon je stal poleg. Predvideval je, da je iphone najnovejše generacije. Kljub dejstvu, da je bila računalniški genije, kot jo je Frank poimenoval, je bil presenečen nad toliko opreme. Saj ni mogla vsega uporabljati istočasno.
»Lahko si mi hvaležna, da sem postavil anteno in imava dober internetni in telefonski signal.« je tiho pripomnil ter odločneje pogledal naprave na mizi. Lenobno se je naslonil na pult in jo z zanimanjem opazoval.
»Hvala, ker si mi olajšal dostop do virtualnega sveta. Upam, da veš, da obstajajo tudi drugi načini kako priti do povezave?« mu je nagajivo odvrnila.
»Ne bi vedel natančno. Kot sem slišal, si ti strokovnjakinja na tem področju, verjel ti bom na besedo.« se je zabaval.
»Žal nimam velike izbire pijače, lahko dobiš svežo limonado ali rdeče vino. Mafini so še topli. Čokoladne sem spekla.« je rekla, ko je na pladenj položila krožnik z mafini in dve skodelici kave, sladkor in skledico z majhnimi lončki smetane.
»Limonada bo čisto v redu.« je rekel in jo še naprej opazoval, ko je nalila dva kozarca limonade ter dvignila pladenj in se z njim odpravila proti dnevnemu kotu. Spet ji je lenobno sledil. Ruth je ležala pred mizico in dremala. Ni se zmenila za človeka. Sedla sta, ona na kavč in on v fotelj. Kavo in limonado je postavila pred njega ter se s svojo skodelico kave udobno namestila.
»Tukaj sem in lahko vprašaš kar te zanima. Zdaj imaš priložnost, ne vem, če jo boš kasneje še dobil.« je rekla resno.
»Torej se boš izdajala za študentko. Spoprijateljila se boš z mladimi v Fort Pecku ali vsaj z Dee in upala, da te ne bodo iskali. « je resno iznesel svojo videnje situacije.
»Ja in ne. Ne bom se izdajala za študentko, saj sem res na študijskem dopustu. Dodatno sem vpisala fiziko in matematiko in res moram pripraviti še en izpit in napisati diplomo. Če nočem zbujati pozornosti, moram kdaj pa kdaj med ljudi. Najbolje bo, da jim takoj postrežem z nekaj podatki, da bi me kasneje pustili pri miru. Vsekakor ne mislim sem vabiti ljudi iz mesta. Upam, da niso tako presneto radovedni in vsiljivi, da bi sami prihajali. Ti si izjema. Kot prvo si moj sosed, kot drugo si policist in poznaš resnico ali vsaj del resnice. Drugače pa dvomim, da me bodo intenzivno iskali. Končala sem projekt za vlado in oni vedo, da hočem dokončati študij, saj bom takoj po diplomi dobila nov projekt. Tako smo se zmenili in oni me ne bodo obremenjevali, za povrh vsega pa me vedno lahko kontaktirajo po mailu, tako kot do sedaj. Tiste druge pa tudi nisem preveč razjezila, poleg vsega jim nič nisem vzela ali kako drugače prekrižala načrte, zato razen občutka ponižanja, nimajo proti meni nič. Izgubili so sled za menoj in ko se užaljenost poleže bodo pozabili name. Vsekakor pa tudi niso prepričani kdo točno sem. Poznajo le moje virtualno ime, ki ga ne bom več uporabljala. Seveda previdnost ni nikoli odveč.« mu je prijazno razložila in srknila svojo kavo.
»Kako si vedela, da sem prišel? Kakšne druge metode imaš?« jo je spomnil na predhodni pogovor, ko mu ni hotela povedati kaj več.
»Ruth te je zaznala in se postavila v pozor, jaz pa sem pogledala na ekran računalnika in videla, da si ti. Okoli koče sem postavila nekaj kamer. Ne maram presenečenj.« je skomignila z rameni.
»Postavila si kamere? In istočasno me prepričuješ, da dvomiš, da te bo kdor koli iskal!« je rekel nejeverno in se zravnal v fotelju. Najraje bi jo močno stresel in nato privil v svoj objem ter poljubljal tiste na videz mehke ustnice, ki so se ukrivile v rahli nasmešek.
