Sreča v drugo 1. del

Jaydan se je s steklenico piva lenobno usedel na prvo stopnico pred svojo hišo. Naredil je dolg požirek iz steklenice in se zazrl v daljavo. Ni se menil za otroka, ki sta se igrala v peskovniku, kakor tudi ne za svoje tri delavce, ki so pri mizi na verandi kartali. Jacob, Jaydanov preddelavec, je počasi sedel poleg njega. Tudi sam je najprej naredil krepak požirek iz svoje steklenice. Nasmehnil se je svojima otrokoma, ki sta se igrala v peskovniku in se še sam zazrl v daljavo. Pozno pomladni dan se je počasi iztekal. Sonce je obarvalo obzorje v mešanico zlato oranžne barve, kar je obljubljalo nadaljnje lepo vreme.

»Dober dan je bil. Veliko smo postorili,« je Jacob ponosno rekel in naredil še en požirek zaslužene pijače.
»Ja, dober dan je za nami,« mu je pritrdil Jaydan. »Ne vem ali sem se ti kdaj zahvalil, da si sprejel delo pri meni? Hvala! Iskreno mislim. Skupaj sva uspela narediti nekaj iz tega posestva,« je hvaležno dodal. To, nekoč propadajoče posestvo, je kupil pred petimi leti. Prodal je vso svojo lastnino in se dodatno zadolžil pri banki, da ga je lahko kupil in obnovil. Še nekaj malenkosti je ostalo nedokončanih, a v glavnini je postoril vse, kar si je zadal. Na mestu stare, pol podrte hiše, je sezidal novo. Prav tako je na novo sezidal staje in gospodarsko poslopje, popravil in tam kjer je bilo potrebno zamenjal ograje. Kupil je nekaj rasnih konj in govedi. Letos je prvič lahko užival v sadovih svojega napornega dela. Čeprav je odraščal na ranču se je veliko stvari moral naučiti. Jacob mu je bil v veliko podporo in pomoč. Predno je srečal Jacoba in njegovo ženo Chloe, ki jim je sedaj gospodinjila, so ga trije kandidati za to delovno mesto zavrnili, saj niso verjeli, da mu bo uspelo.
»Jaz se moram zahvaliti tebi. Bili smo res v brezizhodni situaciji in ti si nam dal priložnost,« je hvaležno odvrnil Jacob. Njihov mali ranč, ki se je že takrat otepal dolgov, ki jih je nasledil od očeta skupaj z rančem, je pogorel. S Chloe, tri letnim Timijem in petmesečno Abi so čez noč ostali brez vsega. Banka je zaplenila zemljo za pokritje dolgov. Dobesedno so bili na cesti, ko je naletel na Jaydanov oglas. Jaydan jih je brezpogojno sprejel in v teh nekaj letih so postali bolj družina kot prijatelji. Veliko dela je bilo, veliko prilagajanja, a našli so drobne radosti in srečo. Otroka sta uživala v takem življenju. Chloe je našla svojo srečo in je gospodinjila, kot bi ranč bil njun. Od plače sta uspela varčevati, a vseeno sta se oba zavedala, da si ne želita stran od Jaydana. Na tako velikem posestvu jima tudi ni bilo treba misliti na odhod, saj enemu človeku ne bi uspelo samemu voditi vsega.
»Mislim, da je usoda hotela, da se najdemo,« se je nasmehnil Jaydan in potrepljal prijatelja po hrbtu. »Po napornem obdobju, mislim, da smo prišli do točke, ko lahko začnemo živeti,« je tišje dodal, bolj zase in globoko, sproščeno vdihnil.
»Ja, mislim, da smo res prišli do te točke,« se je strinjal Jacob. »Sedaj se lahko malo sprostiš in zaživiš. Za začetek bi lahko začel premišljevati o tem, da se končno ustališ. Saj veš, poiščeš tisto pravo in se poročiš. Potrebuješ ženo in tudi otroke,« je pogumno namignil šefu na očitno. Jaydan je imel že petintrideset let in v času odkar so se poznali, se sploh ni menil za ženske. Saj ne, da se sploh ni menil za ženske, le z nobeno se ni zapletel v kaj več ali v nekaj kar bi spominjalo na približno resno zvezo.

»Saj sem že poročen,« se je Jaydan ironično nasmehnil.
»Kaj si?« je nejeverno vzkliknil Jacob.
»Poročen sem. Moja žena sicer verjame, da sva ločena, a se moti, nikoli nisem podpisal papirjev,« je hladno odvrnil Jaydan.
»Potem jih podpiši in zaživi na novo,« mu je še vedno presenečeno odvrnil prijatelj.
»Mogoče bi res moral,« je dvomljivo odvrnil Jaydan. »Upal sem, da bova nekega dne dobila priložnost in se pomenila, prevrednotila najin odnos in mogoče začela od začetka,« je dodal z rahlo žalostjo v glasu. Po vsem tem času, je še vedno upal.
»Če te ne moti, bi te vprašal, kje je tvoja žena?« je Jacob previdno poskusil izvedeti kaj več.
»Moja žena je April Anna Williams,« je mirno odvrnil Jaydan in se pri tem namuznil.
»Televizijska voditeljica in novinarka April Williams?« je Jacob v nejeveri razvlekel besede.
»Točno ta,« se je zahihital Jaydan.
»Se šališ na moj račun?« Jacob še vedno ni mogle verjeti njunemu pogovoru.
»Ko bi se vsaj,« se je Jaydan zresnil. » Pet leta sva bila par in se nato poročila. Dve leti sva bila srečno poročena. Dobila je priložnost pri vodenju jutranjega programa, toda morala bi se preseliti. Ona si je želela kariero in jaz sem hrepenel po ranču. Prvič v življenju sva se resnično grdo sprla. No, bilo je tudi zadnjič. Še isti večer se je odselila. Sedaj vem, da bi oba lahko malo popustila in našla srednjo pot ter tako zadovoljila vsak svojo željo. A takrat sem bil preponosen, da bi jo poiskal in skušal rešiti najin zakon. Tudi ona ni naredila ničesar. Kar ji ne zamerim. Sam sem ji rekel naj spakira svoje stvari in izgine iz mojega življenja. Seveda tega nisem mislil resno, a takrat je to bruhnilo iz mene. Bile so le prazne besede podžgane z jezo in nemočjo. Čez dobro leto me je poklical odvetnik in mi sporočil, da bi se April rada ločila. Takrat je že bila uspešna in znana. Kaj mi je drugega ostalo? Rekel sem, da se strinjam. Čez dober mesec sem dobil papirje za ločitev, a jih nikdar nisem podpisal ali poslal nazaj. Slišal sem, da je njej odvetnik tistega leta umrl v prometni nesreči. Nihče me ni več kontaktiral. Predvidevam, da so bili vsi prepričani, da je najin primer zaključen.« Nemočno je pogledal prijatelja in popil še zadnji požirek iz svoje steklenice. Ni minil niti dan, da ni mislil na April. Spremljal je njeno kariero in se veselil za njo. Istočasno jo je še vedno pogrešal. Toliko je bil stvaren, da si je priznal, da jo še vedno ljubi. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi ravnal podobno kot je. Nikdar ji ne bi rekel, naj spakira in izgine iz njegovega življenja in če bi že šla, bi šel za njo. Poskušal bi najti tisto srednjo pot. Kajti poznal jo je in poznal je sebe. Nobeden ne bi bil srečen, če bi se odpovedal svojim sanjam zaradi tistega drugega. Če bi se priklonil njeni volji ali bi jo prisili, da se prikloni njegovi, bi njun zakon prej ali slej razpadel, ker tisti, ki bi se žrtvoval ne bi prenesel žrtve.
»Žal mi je,« je tiho šepnil Jacob.
»Naj ti ne bo. Vsak od nas hodi po svoji poti in si sam ustvarja življenje. Včasih ne moreš dobiti vsega,« mu je odvrnil Jaydan in vstal. Odpravil se je v hišo, ni mu več bilo do pogovora.
»Zahvaljujem se dragemu gostu gospodu Johnu, čudoviti publiki v studio, kot vsem vam pred zasloni, želim vam prijeten večer. Vidimo se spet jutri,« je April veselo in z najlepšim nasmehom kar jih je premogla zaključila oddajo. Ko so se kamere ugasnile se je še enkrat zahvalila gostu in publiki ter se ponosno odpravila iz studia. Pred studiom jo je že čakal Robert, njen zadnji spremljevalec. V zadnjih šestih letih je on bil njen tretji intimni prijatelj. Dolgo časa se ni menila za moške, saj je njeno srce hrepenelo po Jaydanu. Nikoli ga ni zares prebolela, kaj šele pozabila. A morala je živeti naprej. Ženska v njej je hrepenela po moškem in na koncu se je prepustila, a na nikogar se ni navezala in nobeden ji ni nič pomenil. Tudi Robert ne. Dobro sta se razumela in dopolnjevala, a vedela je, da to ni to, kar išče od moškega. Kljub uspehu in slavi je njeno življenje bilo prazno. Živela je v stekleni kletki. Obkrožena s pozornostjo in slavo, z velikim številom znancev, a nobenim prijateljem. Že res, da je vsa leta ohranjala prijateljstvo z Madison, prijateljico še iz otroških let s katero sta se skupaj podali na študij. A kaj, ko je Madison živela na drugem koncu države, imela je svoje podjetje, ljubečega moža in tri otroke. Saj sta se videli dvakrat letno ter slišali vsaj enkrat tedensko, a to ji je bilo premalo. Kljub vsem, kar se ji je dogajalo v življenju, je čutila, da ni srečna in izpolnjena. Nemalokrat je čutila osamljenost. Bila je edinka in v poznih najstniških letih je izgubila starša, čeprav je imela dve teti, ki sta z družinama živeli v tujini, se je počutila samo na svetu. Nekaj ji je v vsej tej uspešni zgodbi manjkalo. Če bi vedela, kaj je tisto kar ji manjka, bi si drznila in posegla po tem, a ni vedela.

»Čudovita si bila, tako kot vedno,« ji je ljubeče rekel Robert in jo kratko poljubil.

»Hvala,« mu je odvrnila in se nasmehnila. A njen nasmeh, ki je deloval pristno, ni bil iskren. Z leti se je naučila skrivati svoje pravo razpoloženje. Bila je odlična igralka. Nihče, ki jo je poznal, ne bi posumil, da ni srečna. In ni bila srečna. Živela je po utečeni rutini. Edina svetla točka njenega življenja je še vedno bila ljubezen do poklica, ki ji je vlival moč, da je nadaljevala in še naprej vztrajala v kletki, ki si jo je sama zgradila. Vzela je svojo jakno in torbico ter se z Robertom ob sebi odpravila ven. Robert ji je odprl vrata na sovoznikovi strani svojega prestižnega avtomobila in ko je sedla, je še sam sedel in zagnal avto ter jo odpeljal na večerjo. Pripravil ji je presenečenje. Organiziral je romantično večerjo. April se je prvič tisti dan sprostila. Pojedla sta v prijetnem vzdušju ob sproščenem pomenkovanju. Ko je natakar prinesel sladico, jo je Robert prijel za dlan in jo ljubeče pogledal.

»April, ljubim te. Naredi me najsrečnejšega človeka na svetu in se poroči z menoj,« je rekel nežno in pred njo postavil prelep zlat prstan z velikim diamantom.

»Oh, Robert,« je ganjeno rekla April in v očeh so se ji pojavile solze.
»Samo reci da,« je ljubeče rekel in vzel njeno dlan v nameri, da ji na prst natakne prelepi prstan.