Sreča v drugo 16. del

»Po zajtrku, prosim. Najprej bi jo rada videla in se navadila na njo, saj ne vem kako bodo ostali gledali na to. Nočem jim pokvariti jutra ali teka,« je rekla bolj odločno in pri tem priznala še tisto, kar jo je skrbelo.

»April, nikomur ne boš pokvarila jutra, še manj teka. Prvič, tvoja brazgotina sploh ni velika ali grda. Drugič, vsi smo navadni, preprosti in delovni ljudje, navajeni smo na hujše stvari. Si sploh opazila, da ima Andrew dva do pol odrezana prsta? In tretje, vsi so te iskreno sprejeli in te imajo radi. Zdaj se pa pomiri,« je rekel malo bolj strogo. Počepnil je k postelji in jo prijel za dlan. S svojim dotikom ji je hotel vliti vsaj malo poguma in ji dati nekaj svoje ljubezni.

Samo prikimala mu je. Opazil je drobne solze v njenih očeh. Urno je sedel poleg nje in jo potegnil v svoj objem. Tesno jo je privil na svoje prsi in jo poljubil na obraz. »Po zajtrku bova snela obliž, videla boš, da so tvoji strahovi neutemeljeni. Daj punca, vedno si bila pogumna,« ji je šepnil in s prsti dvignil njen obraz proti sebi ter jo nalahno poljubil na ustnice. Tako nežno in hitro kot jo je poljubil, jo je tudi spustil in njeno glavo spet naslonil na svoje prsi. Ljubil jo je. Zdelo se mu je, da jo iz trenutka v trenutek bolj ljubi, če je to sploh bilo mogoče. Čez trenutek je sprostil svoj prijem. »Najbolje, da greš v kopalnico in se oblečeš. Kava je že kuhana,« je ljubeče šepnil.

»Hvala. Hvala za vse, Jaydan,« je šepnila in se odmaknila iz njegovega objema. V hipu se je počutila samo in potrto. Le čemu se je poskušala upirati želji, da se ponovno zaljubi vanj? To je bil nesmisel. Ves ta čas ga je ljubila in sedaj je njena ljubezen samo svobodno zaživela in jo opomnila, da je ves čas potlačeno tlela v njej.
»Naj ti pomagam,« je rekel in ji podal dlan.

»Hvala, saj lahko sama,« je odvrnila, a vseeno sprejela njegovo dlan, da bi lažje vstala. Poiskala je svojo palico in se s počasnimi koraki odpravila v kopalnico. Jaydan je pozorno spremljal njene negotove korake. Ko so se vrata za njo zaprla, je nekajkrat globoko vdahnil in izdahnil, da se pomiri, in se odpravil v kuhinjo. Ni hotel odgovarjati dojemljivi Chloe, zakaj je tako zmeden ali kakor koli drugačen kot po navadi.

April je zadnja prišla v kuhinjo. Moški so že skoraj popili kavo. Njeno mesto, ki so ji ga prepustili jo je čakalo, prav tako dodaten stol za njeno nogo in seveda skodelica kave, kakšno je najraje pila.

»Kaj je deklič, nisi snela obliža? Mislil sem, da ga boš. Nikar ne bodi strahopetna, vsaka rana potrebuje zrak, da se dokončno zaceli. Ena brazgotina ne sme izbrisati tvojega bleščečega nasmeha,« je mimogrede navrgel Luke, najstarejši od delavcev. Jaydan ga je grdo pogledal, saj jim ni povedal s kakšnimi pomisleki se bori April. Ni mu bilo všeč, da nekdo dodatno muči April.

»Po zajtrku jo bom. Zdaj je prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala,« mu je odvrnila in se sproščeno nasmehnila. Je kar je in res nima smisla, da bi se zaradi tega slabo počutila. Ničesar ni mogla spremeniti, lahko je le sprejela situacijo ali pa se po nepotrebnem mučiti naprej, a tega si ni želela. Sedla je in z užitkom naredila požirek kave. Šele nato je pogledala Jaydana, ki je bil rahlo vznemirjen, saj se je bal, da bo mislila, da jim je kaj povedal. Tudi njemu se je nasmehnila in pomirila njegove strahove. Vedel je, da je njen nasmeh iskren. Poznal jo je in poznal je njene variacije nasmehov. Tudi na televiziji je vedno vedel, kdaj se je resnično zabavala med vodenjem oddaje in kdaj so bili njeni nasmehi le zaigrana profesionalnost. Oči so bile tiste, ki so odkrivale resnico. Čeprav je znala zelo spretno narejeni nasmeh prenesti tudi v oči, ni mogla zaigrati tistega posebnega, veselega lesketa.
Moški so odšli po svojih opravkih, Chloe se je odločila, da bo najprej vklopila pralni stroj z brisačami in se nato posvetila zajtrku, April pa je začela prepisovati recepte z listkov v blok. Ko je bil zajtrk na mizi, sta prišla še otroka in kmalu so se pridružili še moški. Nihče ni več omenjal Aprilinega obliža ali namere, da ga po zajtrku sname. Veselo so se pomenkovali. Predvsem so bili moški radovedni o njenih načrtih za pisanje za lokalni tednik. Čeprav so o tem na dolgo in široko razpravljali že pri večerji, so upali, da se ji je še kakšna ideja porodila čez noč in hoteli so biti na tekočem. Po zajtrku so se razkropili vsak na svojo stran. Abi je hotela, da ji April prebere naslednjo pravljico iz njene knjige, a jo je ta z dolgo razlago zavrnila. Čas je bil, da sname obliž. Abi se je zamotila s česanjem svoje nove Barbike. April pa bo počesala malo kasneje.