»Jaydan,« je April tiho zacvilila, ko je končno prišla do daha. Resnično ni pričakovala, da jo bo kar dvignil na konja.
»Ššš, samo sprosti se in uživaj. Zaupaj mi, vem kaj delam,« ji je skozi hehet šepnil na uho in jo še tesneje privil k sebi. Ne zaradi jahanja, temveč zaradi svoje potrebe in želje po njeni bližini.
»Kam greva?« je uspela vprašati. Njen nasmeh je bil otroško navdušen.
»Po posestvu, do gozda na obrobju,« je odvrnil in se še sam sprostil. Čutil je, da se je ona sprostila, čutil je njeno navdušenje. Za zdaj je to bilo vse, kar je hotel doseči.
Jahala sta počasi. April je uživala, tako v jahanju, kot v pogledu, še najbolj pa v Jaydanovem objemu. Prijahala sta do gozda. Jaydan je še bolj upočasnil konja. Čez nekaj metrov ga je ustavil. »Lahko bi si malo pretegnila noge,« je rekel in previdno razjahal. Prijel je April in jo povlekel s konja. Nato je konja privezal za bližnje drevo in se obrnil proti ženi. Blaženost je sijala na njenem obrazu, ki ga je obračala proti soncu. Prijel jo je za dlan.
»Nimam palice,« je ugotovila z rahlo žalostjo.
»Imaš mene,« se ji ne nasmehnil in njeno dlan ovil okoli svojega komolca. Ni ji hotel prizanašati. Vedel je, da lahko hodi tudi brez palice, ter da je večinoma vse v njeni glavi. Sedaj bo užival v priložnosti, ko se bo morala bolj nasloniti nanj. »Pridi, saj ne bova šla daleč,« ji je rekel veselo in začel hoditi naprej. »Malo naprej je potok, lahko sedeva, si boš malo odpočila,« je govoril naprej.
»Saj mi kaj drugega ne preostane. Tukaj sem prepuščena tebi na milost ali nemilost,« se je zahihitala.
»Na kaj takega pa nisem pomislil,« se je glasno zasmejal in ji dal vedeti, da je na to tudi računal.
Z narejeno grdim pogledom ga je pogledala in se še sama začela smejati.
Ustavil se je in jo obrnil, da je stala v njegovem objemu. »Rad imam tvoj smeh. April tako lepa si, najlepša pa si, ko se smeješ,« je šepnil in jo počasi poljubil. Že predolgo je hrepenel po njenem poljubu. Od kar jo je poljubil pred dnevi, ki so se mu zdeli daljši od večnosti, je hrepenel po njenih ustnicah. Ni se upirala, ni se skušala odmakniti. Skoraj naslednji trenutek se mu je predala in mu vrnila poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in on jo je tesno privil k sebi. Oba sta gorela v zadrževani strasti. April je prva prišla k trenutku treznosti in se počasi odmaknila iz poljuba. Želela si ga je, zelo želela in potrebovala. A, če prestopita mejo poljuba, bo pogubljena. Slutila je, da sama sebe laže, da je ni meje, ki bi jo pahnila v pogubo, ko bo enkrat morala oditi, saj je že bila pogubljena. Le vprašanje časa je, kdaj bo ostala sama in se bo njen pekel začel. Ta boj je izgubila, ko ga je zagledala v svoji bolniški sobi. Nič ni rekel, samo ponovno jo je prijel za roko in se napotil po poti naprej. Vesela je bila, da med njima ni zazevala praznina ali obtoževanje ali kakršen koli hlad. Ne, nadaljevala sta sproščeno, kot bi se poljub ne zgodil. Vse je bilo tako naravno in prijetno. Čisto se je sprostila in uživala v vonju poletnega gozda. Ponoči je deževalo in svežino bi lahko skoraj prijela. Potok je prej slišala, kot ga je videla. Iz prsi se ji je utrgal vzhičeni vzklik, ko je zagledala potok in majhno jaso, ki se je raztezala na drugi strani. Jaydan se je zadovoljno smehljal. Vedel je, da ji bo všeč. Pričakoval je tak odziv in ni ga razočarala. Sedel je na skalo in jo potegnil na svoja kolena. »Zapri oči in počasi nekajkrat vdihni in izdihni,« ji je šepnil in jo počasi privlekel v svoj objem. Brez besed ga je ubogala. Glavo je naslonila na njegovo ramo in se udobno namestila v krivuljo njegovega vratu. Zaprla je oči in počasi ter globoko dihala. Njegov možati vonj se je mešal s svežim vonjem narave. Trenutno bi lahko stavila, da je v raju. Nato je čutila, da se je premaknil, neznatno premaknil in isti trenutek je čutila njegove tople, poželjive ustnice na svojih. Ni premišljevala, odzvala se je nagonsko, prvinsko in z vso svojo ljubeznijo. Jaydan je bil izgubljen. Prepoznal je ljubezen, ki mu jo je podarila skozi poljub. Hotel ji je povedati, da jo ljubi, a njegovo grlo je ostalo nemo. Istočasno je ni mogel nehati poljubljati. Če je on čutil njeno ljubezen skozi poljub, bo tudi ona čutila njegovo. Besede bi bile odveč. Dolgo jo je ljubkoval in poljubljal in ona se je ljubeče odzivala. V drugačnih okoliščinah bi si jo vzel kar tukaj, a moral je misliti na njo. Edina skrb, ki jo je sedaj imel, je bila misel, ali bo zvečer, v intimnosti njune spalnice čutila isto? Poljubila ga je in njegove skrbi so odplavale daleč stran.
