Sreča v drugo 9. del

»Ne, nič ne potrebujem, hvala. Mogoče le malo spanca,« se je April uspela nasmehniti. »Kdo bi si misli, da po tolikem času dremeža in spanja potrebujem spanje?«
»Tvoje telo se zdravi in imaš močna zdravila, normalno je, da potrebuješ spanje,« se je nasmehnila tudi Chloe. April ji je bila všeč. Čutila je, da bosta z lahkoto postali prijateljici. »Moram v kuhinjo. Pripravila sem ti zvonček, če boš kar koli potrebovala samo pozvoni z njim, takoj bom prišla. Zdaj pa kar zaspi,« ji je materinsko dejala, čeprav je bila le nekaj let starejša od nje.
»Hvala Chloe, resnično cenim ves tvoj trud,« je zašepetala April in se prepustila utrujenosti, ki jo je zazibala v spanje.
Jaydan je stal poleg postelje in opazoval spečo ženo. Ljubljeno ženo, je kričalo njegovo srce. Prižgal je majhno svetilko na svoji strani zakonske postelje. Žal mu jo je bilo buditi, a moral je. Čas je bil, da nekaj poje, da bi lahko vzela še svoja zdravila. Še za nekaj dni je imela antibiotike, zdravniki niso hoteli dovoliti, da bi utrpela morebitne posledice notranje krvavitve, ki jo je dobila v nesreči. Počasi je sedel poleg nje in jo še nekaj trenutkov opazoval. Počasi jo je pobožal po obrazu in nalahno stresel za ramo. Ob tem ji je tiho prigovarjal, da se mora zbuditi. Čez nekaj trenutkov je res odprla oči. Nekajkrat je pomežiknila, da bi se resnično prebudila. Podzavestno je izgovorila njegovo ime.
»Tukaj sem. Na mojem ranču si. Zdaj bo vse v redu,« ji je hotel pomagati, da se čim prej prebudi in zave kje je.
Za hip je zaprla oči. Zavedala se je moškega ob sebi. Bil je kot najlepši angel. Njegovi temni, rahlo predolgi lasje so se na koncih kodrali, njegove jantarno rjave oči so izžarevale mešanico skrbi in ljubezni. Zaželela si je, da bi jo objel in jo nikdar ne pustil iz svojega objema. Toda to je bila zadnja stvar, ki bi mu jo dovolila izvedeti.

Počasi je spet rekel njeno ime in jo počasi privzdignil v pol sedeči položaj. Vzel je krožnik z njeno večerjo, ostali so pojedli že pred dobro uro. »Moraš nekaj pojesti ,da boš lahko vzela zdravila,« ji je razložil.

Samo pokimala mu je in se nato zazrla v vrata za njegovim hrbtom. Nasmehnila se je deklici, ki je kukala v sobo. »Ti si najbrž Abi? Prosim vstopi.«

Deklica ni potrebovala dodatne spodbude, urno je smuknila v sobo in se ustavila za Jaydanovim hrbtom. Radovedno je opazovala April.

»Kaj ko bi sedla na posteljo, da te bolje vidim?« ji je nežno predlagala April.

»Smem?« je plaho vprašala deklica.

»Seveda,« sta v en glas odgovorila Jaydan in April.
»April še ni pojedla svoje večerje,« je mirno razložil Jaydan in ji nesel hrano proti ustom.

»Saj lahko sama jem,« se je skušala upirati April. »Samo mizico mi daj bližje,« je rekla in z glavo nakazala na servirno mizico, ki jo je Jaydan prinesel posebej za njo.

»Jutri. Danes je za teboj prenaporen dan,« je nadaljeval mirno in potrpežljivo čakal, da bo odprla usta.

Vdana v usodo, da ga ne bo prepričala, je le komaj vidno prikimala in mu ustregla.

»Očka pravi, da si imela hudo prometno nesrečo in da moraš še nekaj časa počivati,« se je opogumila Abi in začela kramljati z April.

»Ja, tvoj očka ti je prav povedal,« ji je odvrnila April med grižljaji.

»Jaz pa povem obema, da se s polnimi usti ne govri. Kasneje se lahko pogovarjata do mile volje,« se je zahihital Jaydan in tako umili svojo grajo.

Abi in April sta se samo zgroženo spogledali in bruhnili v smeh.

»Sploh me ne jemljeta resno,« je zamrmral Jaydan sam zase in nemočno dvignil oči navzgor, kot bi iskal pomoč od vsevišnjega in si s tem prislužil dodaten ženski smeh. Skril je svojo radost, ker se je danes April prvič smejala. Že tako je bil njen smeh od nesreče naprej redkost, a danes mu je pomenil veliko več. Ne meneč se za njun smeh je vztrajal, da April še malo poje.