Ta del nje 3. del

»Si živčna?« jo je vprašal Jan.
»Ne. Da. Mogoče malo.«
Zdaj jo je zavrtel okoli njene osi. »Zakaj?«
»Toliko ljudi in …«
»Da?«

Odkašljala se je. »Je tvoj gleženj res pripravljen na to?« je želela spremeniti témo pogovora.
»Rodil se je pripravljen,« se je nasmehnil, nato pa se spet zresnil. »Te jaz delam živčno?« Ni odgovorila. »Samo po kozarec vode stopim,« se je opravičil.
Neža se je spraševala, čemu je sploh privolila. To se bo vendar končalo s polomijo – še vedno se je.
»Izvoli,« ji je ponudil kozarec, ko se je vrnil.
»Hvala,« je rekla, nato pa v kozarcu okusila ne vode, ampak alkohol. »To ni voda,« je začela ugovarjati.
»Ne, res ni. Penina je. Najboljša tod okoli.« Sumničavo jo je pogledal. No, morda ne toliko sumničavo kot zamišljeno. Neži je postalo še bolj neprijetno. V bistvu ji je bilo že nevzdržno, zato mu je vrnila kozarec: »Bolje bo, da grem. Hvala za povabilo.«

»Kaj?« Jan je bil zmeden in je nekaj trenutkov stal kot vkopan, ko pa se je zavedel, je stekel za njo. »Hej, kaj se dogaja?«
Neža se je obrnila. »Nič, samo želim oditi.«
»Želiš ali moraš?«

Nekaj časa ni rekla nič, nato pa je odgovorila: »Moram.«
»Tako torej.« Ni bil videti jezen. »Obveznosti?«
»Ne … torej da … hočem reči …« Vdihnila je in ga pogledala v oči. »Poglej, Jan. Čudovit človek si in z veseljem bi ostala, res bi. Ampak počutim se, ko da me duši, kot da mi bo zmanjkalo zraka.«
»Pa pojdiva na zrak,« je rekel na pol v šali na pol zares.
Dvignila je ustne kotičke. »Ni samo to,« je naposled priznala.
»Vem.«
»Veš?« je bila zmedena.
»Seveda,« je bil nežen. »Že ko sem prišel pote, si se mi zdela na smrt prestrašena. Samo ugibam lahko, da nimaš ravno veliko izkušenj s tem. Ampak veš, s tem ni nič narobe. Edino, kar te hromi, je tvoj um.« Že je hotela ugovarjati, ko jo je prekinil: »Neža, preveč razmišljaš, preveč se zanašaš na razum. Ne vem, kaj se ti je v življenju zgodilo, da si izklopila sebe, ampak na ta način ne boš mogla večno živeti.« Opazil je, kako so se Neži v očeh začele nabirati solze. »Neža?«
»Res je.«
»Kaj?« je mehko izgovoril ter se dotaknil njenega hladnega obraza.
»Vse je res. Vsaka beseda, vse kar si povedal.« Vedel je, da se bo, če ne bo vsak čas nekaj rekel, zlomila, a zavedal se je tudi, da je to morda edini način, da bo spet obudila ta del sebe, ki ga je nekoč zaklenila globoko v klet.

»Nikoli nisem bila dovolj dobra,« je povedala prizadeto. In ko je že želela nadaljevati, se je pod vso težo zlomila in se sesedla na tla. Jan se je sklonil k nje in jo objel. Bil je močan in pristen objem, zaradi česar je bilo Neži še huje. »Nikoli nisem bila dovolj dobra,« je ponovila in se ga oprijela kot klopa.

»Zato si se vedno preveč gnala. Ker si želela biti dobra.« Za trenutek je pomolčal. »Ker si želela tistim, ki so ti nekoč rekli, da ne zmoreš, dokazati nasprotno.« Komaj opazno je prikimala. Zdaj se je le toliko odmaknil od nje, da ji je pogledal v njeje notne in utrujene oči, nato pa rekel: »Toda veš, nikomur se ti ni treba dokazovati. Nihče se ne bi smel.«

»Ampak … želim biti dobra.«
»Pa saj si!« Toplo se ji je nasmehnil. »Saj si. Celo drznil bi si trditi, da si boljša od večine ljudi tukaj.«
»Ni res,« se je upirala.
»Trdiš, da lažem? Seveda je res! In to sem v tebi ugledal že prvič, ko sva se srečala. Tisti, ki pa tega ne vidijo, tega ne vidijo zato, ker ti ne bi bila dovolj dobra, ampak ker so slepi. Tako preprosto je.«

Neži se končno prenehale po licih teči solze in prvič v tem večeru se mu je iskreno nasmehnila, kot da se je v njej rodilo upanje. In se je. In ne samo to, da ji je odprl oči … obudil jo je. Obudil je ta del nje.