Terapija ljubezni 11. del

»Mislim, da bo najbolje, da sedeš,« je nežno rekel in jo prijel za dlan ter začel porivati proti sedežni.

»Ne, ti se usedi, jaz pa bom pobrala igrače. Drugo lahko počaka,« je rekla umirjeno. Njegov objem, ji je res vrnil nekaj energije in moči. Nikoli se mu ne bo mogla oddolžiti za to drobno gesto ali mu sploh opisati, kaj ji je njegov objem pomenil.

»Rekel sem, da se usedeš,« je rekel odločno, a še vedno dokaj nežno. Sedel je poleg nje in jo prijel za dlan. »Si lačna?« je vprašal.
»Mislim, da ne,« je negotovo odvrnila.

»Misliš, da ne?« je nejeverno ponovil njene besede. »Prav, pa povej, kdaj si nazadnje jedla, kaj in koliko,« je spremenil taktiko. Očitno jo je popoldanski obisk čisto spravil s tira. Pri sebi se je nasmehnil. Zanimivo, da nekdo, ki po cele dneve dela večinoma z otroki, ki potrebujejo pomoč, ne zna biti kos živosti dveh malčkov. Ni je obsojal, tudi sam je imel nečaka in nečakinjo in približno si je lahko predstavljal, kako se ji je godilo.

»Pojedla sem kosilo in potem sem za malico naredila tople sendviče, mislim, da mi je uspelo pojesti enega,« je odgovorila po kratkem premisleku.

»Potem nama bom naročil pizzo, žal trenutno nimava veliko izbire,« je rekel stvarno in iz žepa vzel svoj mobilni telefon. Naročil je hrano in ji podal daljinski upravljalnik. »Poišči oddajo ali film, ki bi ga rada gledala, jaz bom na hitro pospravil igrače,« je dodal in začel pobirati kocke v plastično škatlo.

»Oh, prosim, pusti igrače, to je moje delo,« je rekla in se spustila na kolena.

Vstal je in jo dvignil na noge. »Rekel sem, da bom jaz pobral. Nikar se ne obremenjuj, ni mi težko. Ti imaš nalogo, da najdeš nekaj, kar bova gledala,« ji je ponovil in ji pomagal nazaj na sedežno. Samo prikimala mu je in se vdala.

Dokler naročena hrana ni prišla, mu je uspelo pobrati vse kocke, zložiti barvice nazaj v kovinsko škatlo, poravnati preprogo, vrniti mizico na njeno mesto in pospraviti kuhinjo. Posodo je splaknil in zložil v pomivalni stroj, pobrisal mizo in pospravil smeti. Še Trini je zamenjal vodo in ji natresel brikete. Nato sta skupaj sedela na sedežni, pojedla kalorično večerjo in jo poplaknila s pivom, ki sta si ga razdelila. Ko sta pojedla, jo je povlekel v svoj objem in tako objeta sta pogledala film do konca. Predno se je poslovil jo je vprašal za načrte za najdaljšo noč v letu.

»Starša sta me povabila na domačo zabavo, menda pride nekaj družinskih prijateljev, tudi moji vrstniki s svojimi partnerji. Nisem ravno navdušena nad to idejo. Tudi sestra me je povabila, a tja zagotovo ne grem. Že zaradi Trini ne. Pravzaprav, zaradi Trini, sem mislila ostati doma. Okoli novega leta je vse preveč pokanja petard in nočem, da bi bila sama in prestrašena,« mu je kramljaje odgovorila.

»Potem pa pridita k meni. Čeprav se Maxi ne boji pokanja petard, je ne bom pustil zunaj v pesjaku. Doma bom naredil manjšo zabavo. Verjamem, da bosta Alja in Matej z veseljem prišla. Najverjetneje bodo prišli tudi kolegi iz društva. Že nekaj let tako praznujemo novo leto. Psi imajo celo klet na voljo in mislim, da jim je tam všeč. Trini se bo dobro vklopila v to pasjo druščino,« ji je veselo predlagal.

»Sliši se mamljivo,« se mu je nasmehnila.

»Saj tudi je,« se je zasmejal. »Veseli bomo, če nam boš spekla tiste čokoladne piškote,« se je zabaval naprej.
»Ni problema. Tudi kaj drugega znam speči, pusti se presenetiti,« je odvrnila.
»Z veseljem. Zdaj pa resnično mislim, da je čas, da greš spat. Se vidiva jutri? Mogoče bi skupaj odšla na jutranji sprehod?« je rekel in poklical Maxi, vstal je in se napotil proti vratom.

»Lahko bi šla. Se slišiva zjutraj,« mu je prikimala.

Poslovil se je in Sabina ga je prijateljsko v zahvalo poljubila na obraz. Pospremila, ga je do vrat in se še enkrat zahvalila za pomoč in družbo.