Terapija ljubezni 12. del

Zjutraj so si Sabina, Alja in Igor izmenjali nekaj sporočil po mobilnih telefonih in čez deset minut so se srečali na križišču med njihovimi domovi. Veselo so se pozdravili in počakali, da se tudi psi pozdravijo. Ponoči je deževalo. Primerno obuti in oblečeni so se odpravili po pločniku proti koncu naselja, kjer bodo zavili na poljsko pot in pustili psom, da se natečejo. Trini se je dokaj hitro utrudila, zato je imela Sabina čez ramo obešeno torbo, v katero je po potrebi dvignila utrujeno psičko in jo nekaj časa nosila. Svoj korak so prilagodili najpočasnejši Trini. V resnici je to bila ena od malenkosti, ki se je nihče od njih ni zavedal. Ravnali so nagonsko.

»Mislim, da mi sedaj lahko razložiš svoje sporočilo,« je pričakujoče rekla Alja in radovedno pogledala Sabino.
»Oprosti, a ne vem, kaj me pravzaprav sprašuješ,« je zamišljeno odvrnila Sabina in jo gledala, kako bi dojela, o čem Alja govori.

»Vprašala sem te, kako je bilo včeraj z obiski in ti si mi odgovorila, preživeli sva, Igor je junak dneva,« se je namuznila Alja.

»Ah, to,« se je nasmehnila Sabina in pogledala Igorja. Oba sta se začela glasno smejati.

»Ni lepo, da se samo vidva zabavata!« se je Alja naredila užaljeno.

»Kot sem napisala. Preživeli sva. Na svoje presenečenje sem lahko nečakoma dopovedala, da je Trini majhna in da jo boli, če jo stiskata. Malo sta jo božala, a v glavnem sta jo pustila pri miru. Sicer sta ji metala večje kocke in nekajkrat jima jih je res prinesla nazaj. Igrala sta se s kockami. Malo sta risala, pokazala sta mi, kaj sta se naučila na uricah telovadbe in podobno. Bilo je živahno in glasno. Ko so se poslovili, sva s Trini dobesedno obsedeli. Obe sva bili izčrpani,« je Sabina povzela včerajšnje popoldne. Nato je pogledala Igorja. Razumel je, da bi raje videla, da on nadaljuje.

»Poklical sem Sabino, da bi jo povabil k sebi. Namesto tega sva z Maxi odšla k njej. Žal mi je, da nisem slikal stanovanja. Sabinina nečaka sta bolj živa in vsekakor bolj domiselna od najinih,« se je zahihital Igor.
»In s čim si si prislužil naziv junaka dneva?« je zanimalo Aljo.

»Ker sem Sabini delal družbo. Naročil sem večerjo in skupaj sva si ogledala film,« je odvrnil Igor in pogledal Sabino, saj je hotel tudi sam slišati, zakaj si je resnično prislužil ta laskavi naziv. Bolj kot sam naziv, ga je veselilo, da je sinoči njegova družba Sabini nekaj pomenila. Vsekakor ni bila ženska, ki bi govorila prazne besede in jih po nepotrebnem lepotičila.

»Ko mi je bilo najhuje, me je nekaj časa držal v svojem objemu. Bila sem na robu solz in izčrpana, vlil mi je moč in me potolažil. Pospravil je igrače, poravnal preprogo in vrnil mizo na njeno mesto, pospravil je posodo v pomivalni stroj in pobrisal mizo. Za vse je poskrbel. Še Trini je zamenjal vodo in natresel hrano. Upravičeno je junak dneva,« je resno povedala Sabina in se nemo zazrla v Igorjeve oči. Njen pogled mu je povedal več, kot je povedala z besedami.

»Kadar koli potrebuješ junaka, me pokliči,« ji je rekel veselo in jo objel čez ramo. Hitro jo je spustil, saj naj bi to bila le prijateljska gesta. Nato je še Aljo povabil, da se z Matejem udeležita njegove novoletne zabave.
Alja ju je kratek čas vprašujoče opazovala. Oba je predobro poznala, zato je dovolila Igorju, da je zamenjal temo. Očitno je bilo, da se med Igorjem in Sabino prebujajo čustva. Prav tako je bilo očitno, da jih oba zavestno zavračata. Vztrajala sta v prijateljskem odnosu in ona ne bo tista, ki jima bo poskušala odpreti oči. Še zlasti zato ne, ker je nedolgo nazaj grozila Igorju, da mora pustiti Sabino pri miru. Saj ne, da bi sedaj odobravala njegovo zanimanje za njo. A predobro je vedela, da ljubezen včasih ubere svojo pot in da se ji ni moč upreti. Ostala bo tiho in opazovala kakšno pot bosta ubrala Igor in Sabina. Mogoče se bosta ujela. Mogoče sta resnično prava drug za drugega.

Tobi je tekel bolj zase, Trini pa je bila sila radovedna in je skakljala sem ter tja ter vohala naokoli. Maxi je zaščitniško sledila vsakemu njenemu koraku. Enkrat jo je celo dregnila s smrčkom, da se ni zmočila v luži, kamor jo je vlekla njena radovednost. V daljavi so opazili moškega, ki je tekel in psa, ki je tekel ob njem.

»Trini!« je rekla Sabina in mlada psička se je ustavila in počakala, da ji je Sabina pristopila, z namenom, da ji pripne povodec. Pri mladi psički ni vedela, kako se bo odzvala na srečanje z velikim psom in še manj, kako se bo pes odzval na njo. Do sedaj se je Trini družila le z Maxi in Tobijem.

»Poleg,« sta Igor in Alja pozvala svoja psa. Njima ni bilo treba pripeti svojih psov, saj sta ubogala na ukaz in vedela sta, da se ne bosta menila za bližajočega psa, če jima tega ne bosta dovolila.

»Nikar je ne pripenjaj,« se je nasmehnil Igor. »To sta Blaž in Rex,« je nadaljeval, ko je spoznal svojega prijatelja.

S počasnim tempom so nadaljevali naprej, Blaž in Rex pa sta se hitro bližala.

»Nisem pričakoval, da bom vas videl na tako jutro tukaj,« se je od daleč smejal Blaž. »Rex, pridi, spoznaj Trini,« je rekel svojemu psu in se sklonil in pobožal psičko, ki je veselo mahala z repkom.

»Nismo od sladkorja,« se je zasmejala Alja. »Prej bi rekla, da tebe nismo pričakovali tukaj ob tej uri,« se je zabavala naprej.

»Spal bom, ko bom star ali mrtev,« se je zasmejal Blaž.

»Blaž je imel sinoči fantovščino, njegov bratranec se naslednjo soboto poroči,« je Igor razložil Sabini.

»Kaj, ko bi nam na kratko povedal kaj ste počeli sinoči in kako je bodoči ženin prenesel vaše norčije?« je pripomnila Alja in pričakujoče gledala Blaža.