»Najbrž je sestradan in podhlajen,« je rekla Sabina z žalostnim glasom. Hitro ga je spravila pod svojo jakno. »Le kakšen brezčutnež lahko takole zavrže tako mladega kužka? Krutost ne pozna meja,« je rekla s prezirom do tistega, ki je pustil psička umreti na robu gozda, daleč stran od prvih hiš. »Pridi, odpeljati ga moram na veterinarsko postajo,« je čez ramo rekla Alji in se po poti začela vračati proti domu. Bili sta dokaj daleč od doma in čakalo ju je kar nekaj hoje. Ves čas je na svoj način molila, da bi kužek preživel. Trenutno ji je bilo najpomembneje, da ga koliko toliko segreje.
»Hočeš, da grem s teboj?« se je ponudila Alja.
»Ne bo potrebe,« ji je odvrnila Sabina, saj je vedela, da je Alja večere preživljala pri svojem fantu Mateju. Ni je želela prikrajšati za to. »Poklicala te bom, da ti povem, kaj je bilo,« je dodala, ko sta hiteli po potki.
»Kaj boš s psičkom, če mu uspe preživeti?« je radovedno vprašala Alja in v mislih že iskala primerno zavetišče, kamor bi ga lahko oddali.
»Ko! Ko pride k življenju,« jo je popravila prijateljica. »Bodi pozitivno naravnana,« je dodala, saj je Alja po navadi njo popravljala pri takšnih pogovorih. Alja je najbolj pozitivna oseba, kar jih je kdaj spoznala in sedaj si ni mogla dovoliti, da bi dvomila o možnostih za preživetje. Njej je le malo manjkalo, da se zaradi krutosti življenja, ni začela jokati. A to bridkost je želela na vsak način zatreti.
»Prav imaš. Če sva ga že vzeli in mu ponudili možnost, potem bo preživel,« se je nasmehnila Alja. V kolikor ga ne bi Sabina dvignila in skrila pod toplo jakno, bi to naredila sama. To sta vedeli obe.
»Obdržala ga bom. Že nekaj časa premišljujem o tem, da si priskrbim psa in ga izšolam. Moji varovanci so navdušeni nad psi. Jaz sem usposobljena terapevtka, mislim, da je to dobra odločitev,« je Sabina odgovorila na vprašanje, ki je mučilo Aljo.
»Res? To bi bilo fantastično! Že nekaj časa se hočem s teboj pogovoriti o tej temi. Dobra terapevtka si in odlično se razumeš z živalmi. Tobi in Maxi te obožujeta, še sosedov maček Pepe te ima rad in prav dobro veš, da on ne mara nikogar,« se je zahihitala Alja.
»Računam, da mi boš pomagala pri začetniških težavah. Še nikoli nisem imela psa, še manj, da bi ta živel v stanovanju,« je s strahom v glasu iznesla Sabina.
»Veš, da ti bom pomagala. Poleg tega imaš resnično velik atrij, ki je ograjen in delno pokrit. Tam lahko postaviš pasjo hišico. Kuža bo pri tebi užival,« jo je bodrila Alja.
»Hvala,« je le šepnila Sabina. »Se slišiva kasneje,« ji je rekla namesto pozdrava, saj sta prišli do njunega križišča.
»Ni za kaj. Srečno, obema!« je zaklicala v pozdrav in še nekaj trenutkov gledala za prijateljico, ki je hitela proti domu, nato se je še sama odpravila domov.
Sabina je odložila psička, ki ni bil veliko večji od njene dlani, na sedežno. Urno je poiskala škatlo za čevlje, jo obložila z brisačo in preluknjala pokrov. Psička je premestila v škatlo, pobrala denarnico in avtomobilske ključe in odhitela na veterinarsko postajo.
»Dober večer. Nujno potrebujem zdravnika. Mislim veterinarja. Tega malega psička smo našli na robu gozda, zavrženega. Ko sem ga položila v škatlo je bil še komaj živ, upam, da je preživel,« je rekla v eni sapi in z upanjem zrla v žensko za receptorskim pultom.
»Upam, da veste, da nismo dobrodelna ustanova in boste morali stroške plačati vi, ne glede na to ali je pes vaš ali ne,« je hladno odvrnila ženska.
Sabina jo je nejeverno pogledala. »Seveda vem, brez skrbi, denarnico imam v žepu,« ji je odvrnila ledeno in ji namenila sovražen pogled. Še sama ni vedela od kje ji to, saj nikoli ni bila taka. A utrujenost in človeška brezsrčnost sta ji prišli do živega.
»Velikokrat se nam je zgodilo, da ljudje tega niso vedeli. Nikar ne zamerite,« je svoje besede skušala ublažiti ženska, ki je opazila Sabinino razdraženost. Mogoče je že rekla, a v resnici ni čutila prave potrebe po opravičevanju. Videlo se je, da to ni njena sanjska služba in bi trenutno bila raje nekje drugje.
Sabina bi skoraj zaškrtala z zobmi, a se ji je uspelo zadržati.
»Naj pogledam tega psička,« je mirno rekel moški glas za njenim hrbtom. Sedel je v svoji ordinaciji in skozi odprta vrata je slišal pogovor. Takoj je vstal in se napotil proti pomoči potrebni živali. Za razliko od ženske za pultom, je on ljubil svoje delo. Psička bi pogledal, tudi, če bi moral sam kriti stroške njegovega zdravljenja.
»Hvala,« je tiho in že umirjeno rekla Sabina in mu izročila škatlo.
Moški se je obrnil in odkorakal v svojo ordinacijo. Sabina mu je sledila. Škatlo je položil na mizo in odkril pokrov. Najprej je snel volneno kapo, s katero je Sabina pokrila psička, da bi se pogrel. Prijel je za robove brisače in psička prestavil iz škatle na mizo. Takoj mu je dvignil veke in pogledal v gobček. Poslušal je njegov šibki srčni utrip. Sabina je stala nedaleč stran, da ga ne bi ovirala in molče opazovala njegovo početje.
»Kolikor sem ujel, ste ga našli v gozdu?« je prvič spregovoril.
»Ja. Pred slabo uro smo ga našli. Takoj sem ga skušala pogreti, dala sem ga pod jakno in odnesla domov. Nato sem ga prestavila v škatlo in takoj prišla sem. Nisem mu upala dati vode ali hrano,« je mirno poročala. Vedela je, da potrebuje le gole informacije, zato se je trudila biti čim bolj kratka in izčrpna.
»Prav ste storili,« ji je pokimal, a ni je pogledal, njegovo pozornost je potreboval psiček.
»Podhlajen je in sestradan,« je dodal čez nekaj trenutkov in že v omari iskal infuzijo, s katero ga bo skušal okrepčati. Spotoma je pobral še kos blaga in ga pokril. »Kako ste ga našli? Je lajal, cvilil?« ga je zanimalo, saj psiček ni dal niti glasu od sebe.
»Ne. Nobenega glasu ni dal od sebe. S prijateljico Aljo sva šli na sprehod. Pravzaprav sva peljali njenega Mopsa na sprehod. Tobi ga je našel. Z laježem naju je opozoril,« je mirno odvrnila.
»V kolikor preživi, kaj boste storili z njo?« je mirno vprašal in jo prvič dobro pogledal.
»Z njo? Je psička?« je radovedno vprašala brez, da bi odgovorila na njegovo vprašanje. Nevede se je nasmehnila.
»Ja, psička je,« je odvrnil in jo gledal. Čakal je, da odgovori na njegovo vprašanje.
