Terapija ljubezni 22. del

»Mar res? In zakaj si bil tak kreten?« se mu je posmehovala Alja. Dovolj ga je imela. S Sabino je šel čez vse meje in tega mu ne bo tako zlahka oprostila.

»Ker sem pač kreten! Ustrašil sem se. Na tistem pikniku ste me napadli in mi namignili, da bi moral zaprositi Sabino za roko in si z njo ustvariti družino. Do takrat si še nisem priznal, da jo ljubim. Skupno življenje prinese določeno odgovornost in zahteva predanost in zvestobo. V trenutku me je spreletelo, da bi to spremenilo moje življenje. Nisem se zavedal, da sem tako ali tako od kar sem spoznal Sabino spremenil svoje življenje. Zdaj vem, da bi z lahkoto sprejel odgovornost, predanost in zvestobo, saj to sem ji že dal, a takrat me je to prestrašilo. Poleg tega si ti načela pogovor o nekem postavnem Timu. Takrat sem dojel, da ne vem kaj Sabina čuti do mene. Sem bil samo njena avantura? Kaj bi se zgodilo, če bi ji priznal svoja čustva in bi me ona gladko zavrnila ali še huje, se mi posmehovala? Tega v tistem trenutku nisem mogel sprejeti!«

»Sabina te ljubi. Še slep človek bi to opazil. Pomisli na vse vajine skupne trenutke in na njena dejanja, besede in dotike. Če ti to ne pove koliko te ljubi, potem si res kreten! Kar se Tima tiče, bi lahko vprašal. Naj ti zdaj povem. Timi je najmlajši sin gospoda Norberja, star je dvaindvajset let, telo ima dvaindvajsetletnika, a njegovi možgani so na ravni štiriletnega otroka. Sabina ga pozna odkar je začela delati kot delovni terapevt. Kako pa misliš, da je spoznala gospoda Norberja in zakaj se je tako navdušila nad terapijo z živalmi?  Ali sploh poznaš Sabino?« mu je umirjeno razložila. Zdaj ji je bilo veliko stvari precej jasnih in za kratek trenutek se ji je bratranec zasmilil.

»Dokaj dobro jo poznam, a tega nisem vedel,« je poklapano priznal. »Res misliš, da me ljubi?« je negotovo vprašal.

»Ne, ne mislim. Vem, da te ljubi. Toda poteptal si njeno ljubezen in jo prizadel!« ga je spet napadla.

»Prosim, Alja. Povej mi kje je Sabina. Moram se pogovoriti z njo. Moram ji priznati svoja čustva. Tvegal bom, da me zavrne, a ne morem živeti, če vsaj ne poskusim. Na kolenih jo bom prosil, da mi oprosti in me sprejeme nazaj,« je moledoval.

»Včeraj zgodaj zjutraj je odšla na Dunaj. Poslali so jo na tedenski seminar terapevtov. Potem bo dva tedna v Mariboru, kjer bo pomagala pri uvajanju terapije z živalmi. Mislim, da ima potem spet nekakšen simpozij v Zagrebu in če se kaj ne spremeni bo odšla tudi na Reko, kjer bo pomagala pri uvajanju živalske terapije v rehabilitacijskem centru. Kar nekaj časa je ne bo,« mu je spravljivo povedala.

Samo globoko je vdahnil in se predal obupu. Z roko si je pokril obraz in zazdelo se mu je, da se bo prvič v življenju zjokal.

»Igor?« je tiho šepnila Alja.

»Ja, tukaj sem. V tem času me bo čisto črtala iz svojega življenja,« je zastokal.

»Ne bom pametna, a igral si se z ognjem in opekel si se. Sam si kriv,« mu je sočutno odvrnila.

»Vem. In ne morem ti povedati kako žal mi je,« je šepnil, da ga je komaj slišala.

»Ne bo ti dvignila telefona. Toliko jo poznam. Vseeno ji poskusi napisati sms in ji razložiti. Mogoče ti bo verjela. To je edino kar lahko zdaj narediš,« mu je svetovala.

»Bom. Hvala,« je rekel in se poslovil od nje.

Igor je napisal kar nekaj precej dolgih smsov in jih poslal Sabini. Izlil je vse kar mu je ležalo na duši. Priznal ji je vse, kar je ležalo na njegovem srcu in jo prosil za še eno priložnost, da ji vse napisano dokaže. Ni se ločil od svojega telefona, a to ni pomagala, da bi ga Sabina poklicala ali mu vsaj odpisala. Za njim je bila še ena neprespana noč polna bridkega nemira. Šele naslednje popoldne je dobil Sabinin odgovor. »Se bova pomenila, ko pridem domov,« je pisalo v kratkem sporočilcu. Neštetokrat ga je prebral, a ni vedel kaj naj si misli. Nič ni napisala, kaj čuti, kaj misli, kaj bo storila. Nič! Verjel je Alji, a vseeno je dvomil v njeno prepričanje, da ga Sabina ljubi. Že res, da se nobena od njegovih žensk ni tako ljubeče obnašala do njega kot Sabina in da so Aljine besede imele težo. Toda, po nekaj dneh, ko se je njegov strah razpršil in ko je dojel, kako neumno in strahopetno je bilo od njega, da je tako prekinil razmerje s Sabino, jo je začel zalezovati. Upal je, da se bosta srečala in bo lahko popravil svojo napako. Toda, Sabina je spremenila svoje navade in je Trini peljala ven prej ali kasneje kot je imela navado in obvezno po drugi poti, kot sta se po navadi sprehajala skupaj. Vse je naredila, da ga ne bi kje srečala. Sam ni zbral toliko poguma, da bi se ji približal. Kako strahopetno! Kako neumno! Res si je sam kriv. Sedaj bo moral čakati precej dolgo, da bo prišla domov. In niti sanjalo se mu ni, kaj mu bo povedala. Poslal ji je še nekaj smsov, toda ni več dobil odgovora. Počasi je obupal. Bal se je, da ji preveč utruja in ga bo že zaradi tega črtala iz svojega življenja in istočasno se je bal, v kolikor ji ne bo pisal, bo mislila, da si je premislil. Bil je na težkih mukah. Edina svetla točka njegovega življenja je bila Maxi. Čutila je stisko svojega lastnika in ga na svoj naravni način poskušala potolažiti in razveseliti. Na kratke, zelo kratke trenutke ji je celo uspelo.