Terapija ljubezni 23. del

Igor je bil le še senca samega sebe. S težko muko se je prisil v opravljanje svojih dolžnosti. Prijatelje je zanemaril, čeprav so se vsi trudili, da bi ga spravili v boljšo voljo. Vsem je bilo jasno kaj prestaja. Alja se je sicer nekajkrat slišala s Sabino in resnično sta se iskreno pogovorili. Toda, Sabini je morala obljubiti, da bo njun pogovor zadržala zase. Alja jo je razumela in podpirala v njenem mnenju. Igorju je hotela dati dovolj časa, da se resnično prepriča v svoja čustva. Po zaroki se je Alja preselila k Mateju in je Igorja le redko videla. Kar ji je odgovarjalo. V nasprotnem, bi verjetno veliko prebila skupaj in težko bi se nosila z njegovo potrtostjo in še težje bi svoje pogovore s Sabino zadržala zase.

»Daj Igor, pojdi za nekaj dni v Bohinj. Še nekaj dni pa bo Sabina prišla domov. Pojdi in se spravi v red. Napolni si baterije in jo počakaj normalen,« mu je svetovala Alja, ko so končali z vadbo na poligonu.

»Ne vem,« je začel Igor.

»Kaj ne veš? Pojdi! Spravi se v red. Grozne volje si in nič kaj bolje ne izgledaš,« ga je prekinila Alja.

»Prav,« je le prikimal. Alja je imela prav. Tako kot po navadi. Res je bil razvalina in le kdo bi ga hotel takega.

Zvečer se je odpeljal v Bohinj. Sprva se je celo veselil, a bližje je bil koči, slabše volje je postajal. Vse ga je spominjalo na Sabino. Spomnil se je njunih skupnih trenutkov v koči. Žalost je ohromila njegove možgane in njegovo srce je bilo, kot bi ga kdo prekril z ledom. Vstopil je v kočo in kar slišal Sabinin smeh. Maxi se je ulegla poleg kamina in njegov pogled se je ustavil na praznem mestu, kjer je po navadi ležala Trini. Tudi njo je pogrešal. Mlada kosmatinka mu je prirastla k srcu. Bila je tako nedolžno ljubeča in razigrana. Vedel je, da jo Maxi pogreša. To je lahko opazil iz njenih tihih vzdihov, ko je ovohavala mesta, kjer se je zadrževala Trini. Tudi Maxi je žalovala na svoj način. Ni bila več tako razigrana in živahna., kot v Trinini družbi.

Zakuril je v peči za centralno ogrevanje. Ni imel volje, da bi prižigal velik kamin. Spomini so bili preveč boleči. Dokaj zgodaj je odšel v posteljo. Na njegovo presenečenje je celo noč prespal. Zjutraj se je zbudil zgodaj in ugotovil, da je čez noč napadal prvi sneg. Precej ga je bilo. Ni se še dobro oblekel, ko je pozvonil njegov telefon. Urno ga je pograbil, v upanju, da kliče Sabina. Na njegovo žalost, je klical Tomaž, njegov prijatelj in član gorske reševalne službe.

»Živijo, upam, da te nisem zbudil,« mu je rekel v pozdrav. »Opazil sem tvoj avto pred kočo,« je nadaljeval, še predno bi mu lahko Igor odgovoril. »Sneg je presenetil nekaj planincev. Ostali so ujeti na skalnem pobočju. Nimam celotne ekipe, zato sem pomislil, če bi nam vidva z Maxi lahko pomagala,« je prešel na bistvo zakaj ga je sploh poklical.

»Seveda. Samo oblečem se in prideva,« se je Igor v hipu prelevil v reševalca in že gledal po svoji potovalki, kaj bi lahko oblekel.

Čez nekaj minut sta se z Maxi že peljala na dogovorjeno mesto.

Tomaž ga je čakal z opremo, saj je predvideval, da je Igor nima s seboj. Tudi Maxi je dobila oprsnico z znakom gorske reševalne službe in prijatelja sta se skupaj podala za reševalci, ki so že preiskovali področje. Med hojo mu je kratko razložil kaj se je zgodilo in koliko ljudi pogrešajo. Nekaj ur so marljivo pregledovali teren. Sveži sneg je pokril in zakril vse pasti narave. Mraz je rezal do kosti, a reševalcev in psov to ni ustavilo, brez velikih besed so opravljali svoje delo in tiho upali, da bodo pogrešane našli pravočasno. V nekem trenutku je Maxi samo zacvilila in izginila pod snegom. Igor je takoj stekel za njo. Očitno se ji je sneg udrl pod šapami. Zagledal jo je nekaj metrov nižje. Ležala je na skalah v plitvi vodi. Brez pomislekov je Tomažu vrgel konec vrvi in se začel spuščati navzdol. Brez težav je vrv ovil okoli Maxi, da jo je Tomaž lahko potegnil ven. Z njim je bilo malo težje. Skale so se krušile in ni imel pravega oprijema. Zaradi snega, niso videli, kje je točno rob in enkrat bi kmalu Tomaža potegnil k sebi navzdol. Po nekaj mukah mu je vseeno uspelo priti ven. Bil je premočen, utrujen in že lačen. A vsega tega ni čutil, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Pri padcu se je poškodovala. Zavili so jo v odejo saj je bila čisto premočena. Tiho je vsake toliko časa zacvilila, kar je Igorja opogumilo, saj je to pomenilo, da je še živa. Tomaž mu je predlagal naj jo odpelje do najbližje veterinarske postaje in poskrbi za njo. Zahvalil se mu je za pomoč in izrazil svoje obžalovanje, da se je zgodila nesreča. Igor ni želel odnehati. Pregledal je Maxi in verjel je, da je utrpela le dobre udarce. Le slikanje bo pokazalo kaj je resnično narobe z njo. Toda, niso še našli pogrešanih in to mu ni dalo miru. Tomaž ga je le uspel pregovoriti, naj Maxi odpelje do postaje na slikanje. In naj se tudi sam preobleče. V tistem pregovarjanju so reševalci odkrili prve pogrešane. Medicinska ekipa jih je takoj prevzela. Na srečo so bili samo podhlajeni. To je dokončno prepričalo Igorja, da je odšel. Tomaž je poklical Blaža in mu na kratko poročal kaj se je zgodilo. Zdelo se mu je prav, da nekdo od Igorjevih ve, kaj se dogaja. Sumil je, da Igor sam ne bo poklical nikogar. Prav je sumil.

Igor se ni zmenil za svoja mokra oblačila. Najpomembnejša je bila Maxi. Na veterinarski postaji sicer ni poznal nikogar, a je takoj povedal, da je tudi sam veterinar in prevzel pregled v svoje roke. Ker so bili obveščeni o nesreči in ker je bil Igor v reševalnih oblačilih, tako kot Maxi, so mu šli zelo na roko. Kaj hitro jo je slikal in ugotovil zaprt zlom zadnje stegenske kosti in zatečeno vranico. Maxi je utrpela kar nekaj udarcev. Že na samem mestu nesreče ji je dal anestezijo, da bi ji ublažil bolečine in jo lažje prepeljal do veterinarske postaje. Zahvalil se je višji sili, da so jim bili reševalci za petami in s seboj niso imeli samo medicinske opreme in sredstev za ljudi. Ni je hotel pustiti na postaji, zato jo je oskrbel in odpeljal v kočo. Plačal je nekaj protibolečinskih injekcij in ostalih malenkosti, ki jih je potreboval. Maxi ni bila v stanju za daljši prevoz domov, zato jo bo prve dni okrevanja oskrboval kar v koči. Previdno jo je namestil pred kamin in zakuril ogenj, da bo topleje. Ko sta zjutraj odhajala je znižal temperaturo na termostatu centralnega ogrevanja. Ravno, ko je poskrbel za vse, je pozvonil njegov telefon. Klical je Blaž, ki ga je zanimalo kaj se dogaja. Ni še končal pogovora, ko je prišel Tomaž, ki je hotel preveriti kaj se dogaja in mu poročati, da so našli vse pogrešane, razen ene zlomljene noge, so jo nesrečniki dobro odnesli. Prinesel je dva velika sendviča, saj je bil tudi sam že lačen.