Terapija ljubezni 6. del

Zjutraj je Igor poslal Alji kratek sms. »Sprehod?« je natipkal in v naslednjem trenutku je prejel odgovor. »Čez deset minut,« je prebral besede na svojem mobilnem telefonu. Oblekel se je in se odpravil k Maxi. »Pozdravljena ljubica. Vsak čas bosta prišla Alja in Tobi, gremo en krog, da se malo razgibata,« ji je govoril, dokler jo je česal in čohljal. Spustil jo je na dvorišče in ji zamenjal vodo in počistil pesjak. Usul ji je še hrano in jo nato pripel. Ravno, ko je vstal, je opazil Aljo, ki je slonela na njegovi ograji. »Dobro jutro,« sta si voščila istočasno in pustila, da sta se še psa vohaje pozdravila. V tišini so se odpravili po ulici navzgor in proti poljski poti proti gozdu. Ko sta bila že izven naselja sta spustila psa, ki sta se na prigovarjanje lastnikov začela loviti po polju. Z dokaj hitrimi koraki sta jima sledila.

»Imel sem dovolj časa, da sem premislil tvoje besede,« je tišino prekinil Igor. »Sabina je res čudovita ženska. Ni ti treba skrbeti, ne bom je izkoristil. Toda, rad bi bil njen prijatelj. Lahko to sprejmeš?« je dokončal svoj govor. Med njima z Aljo ni bilo nedorečenih stvari in zato se je potrudil in ji prvič razkril delček svojih intimnih razmišljanj.
»Ja, to lahko sprejmem,« je prikimala in skrila svoj sumničav pogled. Igorja je predobro poznala. Ni ji bilo čisto jasno, ali se je res ustrašil njenih besed, ali pa ga je Sabina tako očarala, da se še sam ne zaveda, da se je zaradi nje odločil ubrati drugačno pot. Sumila je na drugo možnost.

»Tam, na robu gozda, je Tobi našel Trini,« je suho rekla in z roko pokazala na mesto.

Oba sta stopila tja in podrobno pogledala okolico. Sinoči je posvetila okoli, a ni videla ničesar posebnega. Tudi sedaj ni bilo nobenih drugih sledi, le uležano listje, kjer je ležal zavržen kužek. Alja je z bolečim srcem z nogo brcnila v listje in razdrla začasno zavetje. Ni hotela, da bi Sabina to kdaj videla. Vedela je, kako bi jo to potrlo. Že sinoči je bila na robu joka in hotela je, da prijateljica pozabi trpke trenutke. Čeprav je Trini prihajala k življenju, je še vedno obstajala možnost, da ji ne uspe. A, kot jo je Sabina že včeraj opozorila, mora ostati pozitivna, zato je negativne misli odgnala stran. Pobrala je palico in jo začela metati Tobiju. Urno so se obrnili in se začeli vračati. Tudi Igor je Maxi metal palico in trenutek negativnih občutkov se je razblinil med igro in veselim laježem ter smehom.

»Okoli desete bom šel k Sabini. Greva skupaj?« je vprašal Igor, ko sta prispela domov.

»Seveda. Kaj misliš, bo v redu, če vzamem Tobija s seboj? Drugače gre vedno z menoj k Sabini. No, včeraj ga nisem hotela vzeti,« je malo negotovo povedala Alja.
»Mislim, da ne more škoditi. Tobi je ubogljiv in on jo je našel,« je mirno odvrnil Igor.
Alja mu je samo prikimala in se odpravila v hišo. »Pokliči me, ko boš šel od doma,« mu je zaklicala čez ramo.
»Bom,« ji je odvrnil in z Maxi sta se odpravila naprej.

Alja je pozvonila na Sabinin domofon in v naslednjem trenutku sta slišala zvok za odklepanje vrat. Vstopila sta in Alja je spet samo potrkala in vstopila naprej. Igor jo je, zaradi domačnosti, ki si jo je privoščila, grdo pogledal. »Saj naju pričakuje,« je zamrmrala Alja in vstopila. Vonj po sveže kuhani kavi jima je omamil čute, da sta se oba zadovoljno nasmehnila.

»Pozdravljena, ravno prav sta prišla,« jim je zaklicala Sabina in nalila kavo v skodelice. Pladenj s sladkorjem, lončki smetane, skodelicami kave in krožnikom piškotov je odnesla na mizico v dnevno sobo. Sklonila se je in pobožala Tobija.

»Kako sta preživeli noč?« je zanimalo Aljo. Pozorno je opazovala prijateljico in zdelo se ji je, da Sabina deluje spočito in veselo. Tobi je kratko povohal Trini, jo nežno dregnil s smrčkom in se zleknil poleg pasje košare na preprogo.
»Dobro,« se je nasmehnila Sabina in sedla poleg Alje.