Trmasti srci, 5. del

»Sem. Zahvalila sem se in mu omenila, da bom mogoče njegovo pismo objavila v sobotni rubriki Pisma bralcev.« se je zdaj že glasno smejala Abigal.

»Pa ja ne boš?« je bila zgrožena njena prijateljica.

»Lepo te prosim, za kakšno me pa imaš? Seveda ne bom objavila tega, a naj bo Buchanon malo na  trnih, nič mu ne bo škodilo.«

»No, mogoče bo to, za kakšen dan, zbrisalo njegov nagajivo pohotni nasmeh. Moram mu priznati, da je prav pregrešno lušten, kar zelo izkorišča.« se je zahihitala Sabrina.

»Prav ironična gesta matere narave. Pravemu cepcu je dala božansko telo in prelep obraz.« je zamrmrala Abigal in skomignila z rameni.

Mitch se je v ponedeljek prikazal v pisarniških prostorih kluba dobro uro pred sestankom. To je bila njegova navada že od prvega dne, ko je prišel k Orlom. Z Leonom, podpredsednikom kluba in sinom lastnika Jerryja, sta najboljša prijatelja še iz srednješolskih dni in zato ni bilo nič nenavadnega, da je tudi on delal za Orle. Na recepciji se je ustavil, le toliko, da je prijazno pokramljal s postavno Mary. Čeprav jo je vidno osvajal, sta se oba zavedala, da je to samo igra. Mitch nikoli ni zapeljeval sodelavk. Na Mary je gledal kot na sodelavko in obema je tak odnos odgovarjal. Rad se je spogledoval, a prav dobro je vedel, kje so meje. S samozavestnim nasmeškom se je lenobno odpravil naprej po hodniku. V veliki sprejemnici je stalo ogledalo in hitro je vrgel pogled vanj. Ko je v soboto ugotovil, da ga je Abigal samo dražila, mu je zelo odleglo in istočasno se je še bolj razjezil na njo. Vseeno je poklical eno od svojih občasnih intimnih prijateljic in si vzel cel vikend za sprostitev.

Danes se mu je ta sprostitev malo poznala. Z roko si je popravil že predolge lase barve zrele pšenice in opazil je rahle podočnjake pod nevihtno modrimi očmi. Z roko si je popravil kravato in pogladil suknjič, ki se je njegovi visoki in vitki, a lepo športno oblikovani postavi prilegal kot ulit. Toliko se je potrudil, da se je obril in ugotovil je, da je glede na dane okoliščine v odlični izvedbi. Samozavestno se je nasmehnil in stopil proti veliki sejni sobi. Nasproti sejne sobe so bila vrata velike pisarne na stežaj odprta. Jerry je sedel za mizo in pregledoval papirje. Ko ga je opazil, je dvignil glavo, se nasmehnil in ga veselo pozdravil ter povabil naj stopi bližje. Namignil mu je naj si postreže pijačo. Mitch si je nalil kozarec vode in prestregel muzajoči pogled. Seveda mu je danes prav prijala voda, po vinu, ki ga je pil zadnja dva dni, je voda postala prav prijetna pijača.

Jerry je od nekdaj imel Mitcha rad in je velikokrat nanj gledal kot na svojega sina. Že lansko sezono se je odločil, da klub prepusti Leonu in vedel je, da bo Mitch ostal in pomagal. Prav tako pa je vedel, da fantje potrebujejo najboljše trenerje, zato je prepričal Abigal, da pride k njim. Ker je poznal Mitcha, je vedel, da sta si z Abigal v laseh, čeprav ni vedel zakaj in to je bil glavni razlog, da bo svoj položaj v klubu obdržal še eno leto. V tem času si je zadal, da bo pripravil Mitcha in Abigal, da se bosta razumela in brez težav sodelovala tudi, ko njega ne bo. Še slutil ni, kako nemogočo nalogo si je zadal. Za začetek pa mora novico povedati Mitchu. Dolgo je tuhtal ali bi to naredil na samem ali bi Mitcha presenetil in mu to oznanil istočasno kot drugim na sestanku. Na koncu se je odločil za individualen pristop, zato je, kot dober politik, počasi začel pogovor v katerem se je Mitch strinjal, da fantje potrebujejo najboljšega kondicijskega trenerja.

»Ravno zato, sem v klub pripeljal najboljšega, podpisala sva pogodbo za dve leti.« se je namuznil Jerry in gledal Mitchu v oči.

»Koga?« je bil kratek Mitch.