»Ne vem. Takih stvari se preprosto ne govori,« je odgovorila Ana in skomignila z rameni.
»Zapletaš, veš?« jo je zavrnila Karin. »Točno takšne stvari se pove naprej in sicer tipu, ki ti je všeč. Saj ne, da se je sprehajal pred tvojo hišo …«
»Mimo je šel,« jo je prekinila Ana.
»Saj je vseeno. Bil je tukaj, ti rekel kako lep nasmeh imaš, ti pa nimaš jajc, da bi mu povedala, da si že tri leta skrivno zaljubljena vanj? Oprosti, ampak res te ne razumem.«
»Nismo vse tako pogumne kot ti, Karin,« je svoje vedenje opravičevala Ana, znotraj sebe pa sočustvovala s svojo sramežljivostjo, ki bi jo ta trenutek najraje zabrisala v koš.
»Saj nisem pogumna. Samo borim se, da dobim tisto, kar želim. Tudi ti bi morala to kdaj poskusiti.«
»Saj veš, da ne morem,« je opravičujoče rekla Ana.
»Je to zate opravičilo za to, da boš izpustila morda ljubezen svojega življenja?«
»Vidiš, prav zaradi tega ti tega nisem povedala prej. Zganjaš paniko in pretiravaš,« ji je ostro odvrnila.
»Paniko? Sploh ne zganjam panike, ljubica, samo razbijam si glavo, da bi te spametovala, a si trmasta kot osel,« je zaključila Karin in pogledala na telefon. »Ojoj, iti moram. Danes sem naročena pri frizerju.« Vstala je, objela prijateljico in se poslovila.
Ana je čez okno pogledala kako odhaja in se sesedla na tla. Glavo je oprla ob roke in izdihnila. Le kaj me zdaj čaka, se je vprašala.
* * *
»Stari, kaj je bilo s tisto punco z zvezki?« je Jošta vprašal Erik.
»Kaj?« je zmedeno vprašal Jošt in pogledal prijatelja. Bila sta sošolca, oba priljubljena in oba člana uspešne šolske nogometne ekipe.
»Na igrišču smo igrali nogomet, pa smo te videli s tisto blondo. Nisem vedel, da sta si tako blizu.« Navihano se je zarežal in Jošt je spoznal, da skozi prijateljevo glavo ravnokar švigajo poredne misli, zaradi česar ga je udaril. »Perverznež. Ana ni taka.«
»O, torej sta si blizu.«
»Kaj ko bi si naredil uslugo in utihnil?« ga je brez posebnega navdušenja posvaril Jošt.
»Sori stari, ampak če je bila Monika ljubosumna, potem že ima razlog.«
»Pa kaj ti govoriš? Že Samo me je danes klical in me vprašal, kaj imam z Ano. Kaj se dogaja?« je naveličano vprašal.
»Cela šola govori o tem!« je eksplodiral Erik in ga prijateljsko usekal po rami. »Monika je pozelenela.«
»Z Moniko sva končala že pred dvema mesecema.«
»Ona očitno ne misli tako,« mu je nagajivo odvrnil.
»Si lahko še bolj zblojen?« ga je vprašal Jošt in prosil za račun.
»Nekdo mora prevzeti tudi to nalogo v družbi,« je odvrnil.
Natakarica je prinesla račun, in medtem ko se je Erik spogledoval z njo, je Jošt plačal ter razmišljal o Ani. Trapasto, je pomislil. To je pa ja že zgodovina.
»Greš ali ne?« ga je prijatelj nepotrpežljivo vprašal že drugič.
»Kam?«
»Pozabi. Danes sploh nisi ti. Pojdi domov, uleži se na kavč, prižgi TV in se sprosti. Jutri je pomemben dan.«
»Zares si zblojen, veš to?« je podrezal Jošt in mu podal prijateljsko klofuto.
»Ajde, se vidiva jutri,« je zavpil Erik in dodal: »Pa pridi k sebi!«
Jošt se je obrnil. Ko se je vračal domov, se je ustavil pred Anino hišo in pogledal skozi okno njene sobe. Ko se je zalotil, kaj počne, je samo stresel z glavo in odkorakal naprej. V resnici ni dobro vedel, zakaj se tako počuti. Tako ni čutil že vse od takrat, ko … Pozabi! si je rekel, a globoko v sebi je vedel, da bo zdaj lahko mislil le še nanjo.
