Z nesrečo do ljubezni 6. del

Ko je profesorica Grof pritisnila na petelina in sprožila bučen strel, so se vsa dekleta pognala v tek. Karin je tekla ob svoji prijateljici Ani in se neutrudljivo trudila, da bi začela pogovor: »Torej, najin načrt odpade.«

»Tvoj načrt,« jo je popravila Ana in se poskušala osredotočiti na svoje noge, ki so nekako mlahavo tekale po betonskih tleh in iskale navidezno zatočišče. V resnici se je želela skriti. Ne samo pred pogledi ostalih ter profesorico Grof, temveč pred sabo in svojimi občutki. Globoko v sebi se jih je malce bala, saj je čutila, da je začela izgubljati nadzor nad njimi.

Tako je bila zatopljena v svoje misli in se trudila izogibati pogledom radovednih fantov na igrišču, da je spregledala odvezano vezalko in grdo padla na tla.

»Ana!« je zavpila Karin in se ustavila. »Si v redu?«

Ana je pogledala svoje opraskane noge, skozi katere so se počasi začele nabirate kapljice krvi.

Še preden ji je Karin uspela reči tolažilne besede, je k njima že pridirjala Grofova in si naveličano ogledala Anine noge. »Dobro si se,« je rekla in odšla k Hribovniku.

Dekleti sta lahko videli, kako se profesorica nekaj dogovarja s trenerjem in še preden je umrla od sramu, je proti njej že tekel Jošt.

»Ne!« je rekla sama pri sebi in se poskušala pobrati.

»Kaj pa počneš, norica?« jo je napadla Karin. »Počakaj vsaj, da pride Jošt.«

Ana jo je grdo pogledala.

»Kaj?« je skomignila Karin. »Usoda ti je namenila še eno priložnost.«

Kljub trudu, da bi se postavila na noge, so jo te preveč bolele in ravno, ko se je ponovno skoraj zvrnila na tla, le da bi si tokrat opraskala še obraz, je do nje stopil Jošt ter jo še pravi čas ujel.

»Kam se ti pa tako mudi?« jo je vprašal.

»Stran,« mu je odgovorila.

»Karin, zaostajaš štiri minute in dvajset sekund!« se je z drugega konca igrišča zadrla profesorica.

»Žal mi je, Ana,« ji je rekla in pogledala Jošta. »No, kot kaže, si itak v dobrih rokah, tako da,« je dodala, pomahala in se že zagnano spustila v tek.

»Še ne boš nehala?« je Jošt vprašal Ano, ki je še kar naprej trmasto želela stran.

»Prosim,« je rekla, ko jo je ta že dvignil, vzel v naročje in začel hoditi proti bolniški sobi.

»Kaj pa počneš?!« je histerično zavpila in slišala je lahko, kako so se nekateri fantje na igrišču zasmejali, za seboj pa je slišala prhanje ljubosumnih deklet.

»Pomagam ti, kaj pa drugega.«

»Spusti me dol, saj lahko sama.«

»Res?« jo je vprašal, vendar je ni spustil na tla.

»Smotan si,« je vdano rekla.

»To velikokrat slišim,« ji je odgovoril in se široko zarežal.

Ana si ni mogla kaj, kot da je pozabila na bolečino ter se posvetila temu očarljivemu obrazu nad njo. Njen pogled je verjetno začutil tudi Jošt, saj se med potjo zazrl vanjo in v njenih očeh iskal nekaj, kar mu že nekaj časa ni dalo miru.
 

Petra