Zadnji sms

Upamo, da se bo spodnja zgodba, ki jo je poslala Laura Kraševec, dotaknila tudi tebe in boš spoznal/a, da smo vsi popolni in da si vsi zaslužimo spoštovanje!

Budilka je zazvonila. Počasi sem se pretegnila in jo ugasnila. Ugotovila sem da je mami že odšla v službo. Z mamo živiva samo, oče jo je namreč zapustil, ko je ugotovil da je noseča. Še en dan v šoli skozi katerega se bom morala prebiti. Ampak počakaj malo, danes je 14. 2., to pomeni da je danes valentinovo… No, nad tem nisem bila navdušena. Spet se bodo vse sošolke bahale po šoli, koliko skritih pisem so dobile. Jaz pa kot vsako leto nič!

Vstala sem in se kot ponavadi oblekla in uredila.  Ugotovila sem, da imamo še kar nekaj časa, preden bo prišel avtobus. Nahranila sem še mačko in se usedla pred televizijo. Nič pametnega, spet. Ugasnila sem jo. Zunaj je padal dež.

Začela sem gledati skozi okno. Razmišljala sem. Nihče me ne mara, nikoli me ne bo. Preveč sem drugačna zanje. Mala, debela, grda pa še revna. No, ja, nisem ravno revna, ampak ker ne nosim dragih in modnih oblačil in ker se ne urejam ravno, so me pač označili tako. Zadnje leto na tej šoli sem si mislila, zadnje. Spet so me preplavile misli. Koliko zmerljivk sem prejela v vseh devetih letih, kolikokrat sem zaradi njih prejokala. Zaradi njih. Padla sem v jok.

Kar naenkrat sem zaslišala, da je avtobus že pripeljal. Zamudila sem. Ne! Kaj naj zdaj naredim, zunaj lije. Nič, peš moram v šolo, če povem mami me bo ubila. Doma tudi ne smem ostati. Vzela sem jakno, torbo in dežnik. Šla sem. Do šole sem imela 4 kilometre.

Bile sem že skoraj tam in na srečo še kar suha. Razmišljala sem ,koko bo potekal današnji dan, zagotovo me bodo spet zafrkavali. Ulile so se mi solze. Nisem več prenesla, da sem bila čisto vsak dan tarča posmeha.
PIIIB!! Sem zaslišala za mano. Prestrašeno sem poskočila, se spotaknila in padla v lužo. Voznik pa je jezno zapeljal mimo mene in zmajeval z glavo. Super sem mislila zdaj sem še mokra! 

Končno šolo, lahko se bom posušila. Ampak že v garderobi so me pričakali sošolci.

»Glej, glej, kdo je zamudil avtobus«

»In padel še v lužo! Haha«

Vsi so se začeli smejati.

»Kaj je bajsi, ne boš nič rekla?!«

Hitro sem se preobula in slekla jakno ter stekla na stranišče. Spet sem bila v solzah. Umila sem si obraz in odšla v razred saj je ravno zazvonilo. Ker je bilo valentinovo, smo imeli nekakšne delavnice. Vsi so se spravili v skupine ali pa v pare, jaz pa sem delala samo, kot običajno.

Zadnja ura je bila ura, ko je učiteljica odprla škatlico, ki so jo čez teden pustili na vidnem mestu, da smo lahko vanjo dali valentinova pisma. Učiteljica jih je razdelila. Nisem pričakovala, da bom dobila kakšno pisma. A naenkrat mi ga je učiteljica podala v roke. Odprla sem ga. In prebrala.

Pisalo je: Ljubim te, tvoj valentinček.

Naenkrat sem opazila, da me vsi gledajo. Začeli so se smejati. Takoj mi je postalo jasno, da so mi pismo napisal oni in da se spet norčujejo. Zadržala sem solze. Na srečo je bilo konec pouka. Avtobus nas je zunaj že čakal. Stekla sem gor.

Ko sem prispela domov sem začela tako močno jokati. Odvrgla sem torbo, kar na dvorišču! Odklenila sem vrata. Stekla sem v hišo. V kuhinjo… Poiskala sem nož. Sedla sem na tla. Začela sem rezati. Bolelo je, ampak ne tako kot besede, žaljivke…

Še sem rezala…

Začela sem izgubljati zavest…

Pomislila sem, tam nekje je prostor zame, tam kjer me bodo sprejeli…

Tam kjer je lahko vsak srečen…

In sem padla.