Zelena hiša 1. del

Dež je spral še zadnje sledi zime. Veter se je poigraval z golimi vejami drevja v bližnjem mestnem parku, ko je Deby s počasno kretnjo spustila roleto na svojem oknu.  Otopelo se je obrnila in napotila proti kuhinji. Z nemim užitkom je naredila požirek vročega čaja, globoko vdihnila, da se pomiri in odtipkala telefonsko številko, ki jo je našla na koncu oglasa. Pred tremi dnevi je ostala brez službe. Pregledala je vse oglase in ta je bil edini, ki se ji je zdel obetajoč. Že res, da ima rada svoje majhno stanovanje v centru mesta, a bila je pripravljena iti od tu. Sama ga je opremila in v njem se je odlično počutila. Bil je njen varni pristan. Toda zdaj, po grdi, nepričakovani odpovedi, si je želela nekam proč, stran od mestnega vrveža in lažnih prijateljev. V slušalki je poslušala ponavljajoči pisk zvonjenja.

Edward je se je ob zvoku telefona zdrznil. Grdo je zaklel, ko mu je krožnik spolzel iz rok in se razbil na ploščicah pod njegovimi nogami. Obrisal je mokri roki v kuhinjsko krpo, ponovno zaklel, ker je moral sam opravljati gospodinjska dela in dvignil slušalko. Zaradi neznane številke na ekranu telefona je uradno in počasi rekel: »Edward Parker, ranč Green house.«

»Pozdravljeni, sem Deborah Somevill, kličem zaradi vašega oglasa za gospodinjo,« je zaslišal prijeten ženski glas v slušalki.

Srce mu je hitro poskočilo, že tri mesece je neuspešno iskal gospodinjo. To je bil šele četrti klic glede oglasa. Predhodne tri kandidatke so se poslovile takoj, ko so slišale njegovo ponudbo. Vseeno se je odločil za resnico, zato bo novi kandidatki predstavil stvari take kot so, čeprav je krvavo potreboval gospodinjo, še posebno zdaj, ko se je marec iztekal in je bilo na ranču veliko dela s katerim je bil v zaostanku.
»Halo, gospod Parker, ste še tam?« ga je ženski glas vrnil v stvarnost.
Odkašljal se je: »Halo, se opravičujem za kratek premor, kličete glede mojega oglasa?  Ja, še vedno iščem gospodinjo.« Malo je pomolčal, se prestopil ter si z nezavedno kretnjo šel z roko skozi lase in nato suvereno nadaljeval: »Ne bom vas zavajal. Potrebujem gospodinjo za ranč. Potrebujem nekoga, ki bo skrbel za hišo, saj veste, da nam bo kuhal, čistil, pral in likal. Poleg je potrebno skrbeti še za manjši zelenjavni vrt ob hiši. Tukaj živimo štirje moški. Dedek Hubert, moj bratranec Thomas, njegov desetletni sin Jack ter jaz. Naš ranč je dobre pol ure vožnje severno od Whitneya in najbližji sosed je oddaljen slabih petnajst minut vožnje. Bi vam to ustrezalo?«
»Mislim, da bi to bilo čisto sprejemljivo. Predvidevam, da bi živela z družino in bi moj delavnik bil 24 ur na dan?« se je nasmehnila.
»Pravilno predvidevate, žal to ni služba za osem ur, to bo pravzaprav, način življenja,« ji je pritrdil sogovornik in po kratkem premolku nadaljeval, »povejte mi kaj o sebi in zakaj mislite, da ste prav vi pravi za to delo?«
Deby je ponovno vdihnila in počasi začela: »Stara sem enaintrideset let, samska sem, ne pijem in ne kadim, nimam družine ali kogar koli pomembnega, zato mi ni problem spremeniti načina življenja. Po poklicu sem vzgojiteljica, zaradi zmanjševanja oddelkov sem ostala brez službe in vaš oglas se mi je zdel ravno pravšnji zame.  Želim si stran iz mesta. Že od nekdaj mi je mirno podeželsko življenje bolj pri srcu od mestnega. Pri štirinajstih sva z dedkom ostala sama. Dedek je že takrat bil bolehen in sem sama dobrih deset let skrbela zanj in za majhno hišico z vrtom, ki sva jo imela v predmestju Wace. Glejte gospod Parker, potrebujem službo. Ne bojim se dela. Vsa našteta dela mi ne delajo problemov. Prosim, dajte mi priložnost, še vedno me lahko odslovite, če vam ne bom ustrezala,« je rekla s tiho prošnjo v glasu.

Edward je komaj krotil radost, njegove tihe molitve so bile uslišane. Končno je našel nekoga, ki bo prevzel breme gospodinjstva z njegovih ramen. Odkar je Thomasova žena Mary umrla, so šle stvari glede gospodinjstva samo navzdol.  Dobre dve leti jim je gospodinjila ovdovela gospa Hillbert, toda zdaj so jo leta dohitela in zdravje ji je opešalo, zato je dala odpoved in se preselila k hčerki v Whitney.  Ni smel pokazati veselja in hvaležnosti, saj bi lahko pomislila, da je z njimi kaj narobe in bi si premislila, zato je počasi rekel: »Prav imate, gospodična Somevill. Najbolje bo, da vam dam priložnost, da pokažete ali ste sposobni za to delo. Kdaj bi vas lahko pričakoval?«

Deby si je oddahnila, veselo je nadaljevala: »Jutri bi lahko prišla z avtobusom do Whitneya, v kolikor  vam to ustreza? Pogledala sem vozni red, avtobus prispe v Whitney ob 17.30.«

»Ob 17.30 vas bom čakal na postaji. Nasvidenje do jutri,« ji je zaželel in ko mu je odzdravila je prekinil zvezo in se glasno zasmejal. Z urnimi koraki je stopil v dnevno sobo in z žarečim pogledom zaobjel svojo družino, ki je sedela pred televizijskim ekranom in razpravljala o oddaji, ki so jo spremljali.

»Kaj?« je kratko vprašal Thomas in s pričakovanjem gledal bratranca.

Edward jih je opazoval in se skrivnostno nasmihal. »Dobili smo gospodinjo! Jutri popoldne jo grem počakat na postajo v Whitney,« se je zdaj glasno zasmejal.

Jack je energično zaploskal, dedek se je samo nasmehnil in pritrdilno pokimal.

»Super! Končno!« je kratko komentiral Thomas in se še sam zasmejal.