Zelena hiša 19. del

»Zanimalo me je kakšen okus imaš? Zdaj vem, da si vsa sladka, mehka in poželjiva tudi znotraj,« je rekel z globljim glasom prežetim s strastjo. »Meša se mi, kako si te želim,« je šepetaje dodal.

»To ni pametna ideja. Zdaj pa sedi,da ti odstranim šive, ki niso sami odpadli,« je tiho odvrnila in vzela pinceto z mize. Ni ga upala pogledati v oči.

Zadovoljen z njenim odzivom je sedel nazaj in ji ponudil svojo dlan. Kar nekaj odgovorov je dobil. Izdali so jo na celi črti, a je, močna in odločna, vzela stvari v svoje roke in si postavila življenje  v pravo smer. Bila je še slajša, kot je predvideval. Zdaj, ko jo je okusil, se ne bo mogel ustaviti ali je prepustiti komu drugemu. Odzivala se je nanj.

»Mogoče ni pametna ideja, a očitno si oba želiva isto. Ne vidim zakaj ne bi poskusila?« je rekel počasi, ko je že lahko kontroliral svoj glas.

»Delam zate. Všeč mi je tukaj in nočem izgubiti službe zaradi nekaj trenutkov užitka,« mu je hladno odgovorila in povila njegovo dlan do konca.

»Ne boš izgubila službe. Ne bom te odslovil zaradi tega. Hudiča Deby, potrebujem te. Potrebujem te kot gospodinjo in potrebujem te kot žensko,« je rekel in vstal.
»Ne spodobi se. Le kaj bodo rekli tvoji domači? Kaj bo, ko se me boš naveličal? Jaz ne bi mogla ostati tukaj in živeti z bivšim ljubimcem. Pozabi,« je rekla odločno in se izmuznila mimo njega v kopalnico.
V sebi je zaklel. Prehiter je bil, čeprav se počasneje ni dalo. Popil je svojo kavo in žalostno ugotovil, da je njena še skoraj nedotaknjena.  Spet je zaklel in odšel v dnevno sobo. Umaknil se ji bo. Za zdaj.
Po kosilu je Edward vstopil v kuhinjo, kjer je Deby pomivala posodo.
»Čeprav je nedelja, dan za počitek, sem mislil, če bi šla z menoj, da ti pokažem spalnice nad garažo v gospodarskem poslopju. Danes bom samo odprl okna, za jutri bi te prosil, če jih lahko malo počistiš in preoblečeš postelje. Fantje včasih prespijo na ranču. Zdaj, ko si ti tukaj, bodo sigurno hoteli prespati,« jo je ogovoril Edward. Naslanjal se je na pult poleg nje in dajal sproščen videz.
»Prav, samo pomijem do konca,« je rekla vljudno.
Edward je stal in jo opazoval.

»Oprosti za tisto zjutraj. Vse kar sem rekel drži. Ne bom te silil. Veš kako čutim in če si premisliš bom vesel, a kot sem rekel, ne bom te silil v nič. Sva lahko vsaj prijatelja?« je rekel tiho.
Pogledala ga je in mu pokimala: »Prijatelja sva lahko.«
Nasmehnil se ji je in počasi odšel.

Deby je končala delo v kuhinji in se odpravila po Edwarda v dnevno sobo. Ravno sta odhajala, ko je po stopnicah prišel ves urejen in nadišavljen Thomas. Oba sta ga presenečeno pogledala.

»Susan me je povabila na kavo in pecivo,« je rekel ponosno Thomas in pred njima zapustil hišo.
»Se to plete romanca?« je Deby nejeverno šepnila Edwardu.

»Očitno. Bomo zvečer kaj izbrskali iz njega,« se ji je nasmehnil Edward in ji pridržal vrata.
Počasi sta se odpravila čez dvorišče do gospodarskega poslopja. Pritekel je Edwardov pes Gabe in se najprej zagnal v Deby, da bi ga počohala za ušesi. Takoj nato je stekel po palico. Za Edwarda se še zmenil ni.
»To ti je zvesti prijatelj!« se je zgražal Edward, ko je Deby zagnala palico čez dvorišče.
»Ja, postala sva kar dobra prijatelja. Hranim ga. Žal mi je, da sem ti ga prevzela,« je stvarno pripomnila in se mu nasmehnila.

Pes je še trikrat prinesel palico predno sta uspela priti do poslopja. Edward je šel prvi po stopnicah.
»Imamo tri spalnice, stranišče in dve manjši kopalnici s tušem. V dveh sta po dve postelji v tretji pa so trije pogradi. Jutri samo obriši malo omare in obleci postelje v dvoposteljnih sobah.« je razlagal medtem, ko jo je vodil po prostoru.

»Saj lahko kar zdaj pospravim, da jih jutri pričaka vse pripravljeno,« je pripomnila, ko je hodila za njim.
»Nedelja je, že tako si imela delo s hrano. Spočiti si moraš,« je nejevoljno ugovarjal, saj je ves čas nekaj delala.
»Saj ne bom dolgo in ni veliko za postoriti. Ne skrbi zame. Ne bom ti ušla zaradi preveč dela. Rekla sem ti, da mi je tukaj res všeč,« je rekla in se mu nasmehnila.

»Bi šla na sprehod? Saj bi te povabil na ježo, a ne vem, če jahaš in tudi sam se s to roko ne počutim še sposobnega za jahanje,« je lenobno predlagal in preslišal njen poskus, da bi delala.
»Lahko greva na sprehod. Nekega dne bi me lahko naučil jahati,« je rekla in se počasi odpravila ven.
»Obljubim, da bom,« ji je rekel in ji sledil.