Zelena hiša 26. del

»Ker že govorimo o tem, mogoče bo najbolje, da kar takoj povem. Veš Edward, saj sem se hotel s teboj pogovoriti o tem, mogoče je še bolje, če je še Deby zraven. Mislim, no, hočem reči. Saj vesta. Ti Edward, imaš zdaj Deby. Že nekaj dni premišljujem, da bi se ponovno poročil. Susan ima majhen ranč. Čeprav je njen sin star že šestnajst let in ima redno zaposlenega delavca, je to vseeno preveč odgovornosti za eno žensko. Zdaj bo že dobro leto, kar je vdova. V nedeljo sem mislil govoriti z njo. Ne vem, kaj bo rekla. No, zdi se mi, da bi se dobro ujela. Vem, da dedek ni vsak dan mlajši. Svojo zemljo, ki bo nekoč Jackova, bi pustil tebi v zakup. Lahko bi mi plačeval manj za njo in tisto nekaj denarja, kar si meni plačeval za delo, bi lahko imel za zaposlitev stalnega delavca,« je razglabljal svoje misli Thomas.

»Thomas, Green house prepusti meni, saj mi gre dobro, bom že poskrbel zanj. Če misliš, da boš srečen s Susan jo kar zaprosi. Veš, da bi rad videl, da si srečen. Upam, da bo razumna in te bo sprejela. Nikar se ne obremenjuj z nami. Veš nisem prepričan, da bo Jack navdušen nad selitvijo, zato, če želi lahko ostane tukaj. Skrbel bom zanj,« je rekel Edward in pogledal Deby.

»Z veseljem bi obdržala Jacka tukaj, če bo želel ostati,« je pripomnila Deby.

»Resno mislita?« je ganjeno vprašal Thomas.

»Seveda,« sta v isti glas odgovorila.

»Hvala vama,« je uspel izustiti Thomas.

»Z Deby greva zjutraj po nakupih,« je pripomnil Edward in ga pomenljivo pogledal.

»Mogoče imaš prav. Če bova že govorila o poroki, bi lahko imel prstan in jo takoj zaprosil,« je zažarel Thomas. »Ga bosta kupila zame?« je vprašal. Ko je videl prikimavanje obeh je vzel Debyno roko ter pogledal njene prste. »Velikost naj bo, kot za tvoj sredinec. Hvala, obema.«

Deby ga je prijateljsko objela in cmoknila na obraz. »Res upam, da te bo sprejela.«

Edward ga je potrepljal po hrbtu in se mu spodbudno nasmehnil. Thomas jima je samo pokimal in odšel.
Deby in Edward sta se spogledala.

»Tukaj je življenje preprosto in se hitro odvija,« je hrepeneče izustil Edward.

Deby mu ni odgovorila. Ni vedela kaj bi mu. Iz zadrege jo je rešil neumorni Gabe s svojo palico in laježem. »Tole gredo bi rada dokončala, potem me čaka večerja,« je izustila in se lotila dela.

Po zajtrku sta se Edward in Deby odpeljala v mesto. Deby je prižgala radio in nastavila, zdaj svojo najljubšo, radijsko postajo.

»Saj lahko?« je vmes vljudno vprašala.

»Seveda. Sam nimam navade prižigati radia, čeprav mi je postaja, ki jo poslušaš postala všeč,« ji je veselo odgovoril.

Vozila sta se v prijetnem molku. Po nekaj minutah je Edward prekinil tišino, ko ji je iznesel svoje delovne načrte za naslednji teden. Naprej je razglabljal o njihovih možnostih, da zaposlijo rednega delavca, saj je verjel, da bo Susan sprejela Thomasovo snubitev. Spraševal jo je, o njenem mnenju in videnju situacije, ter iskreno sprejel njene odgovore. Oba sta se strinjala, da v kolikor se Thomas poroči s Susan, bo to zelo hitra poroka. Še več, zdaj je veliko dela in Thomas bi se najbrž že pred poroko preselil k Susan in poskrbel za njena polja. Iz pogovora o prihodnosti, v katerega si nista drznila vključiti niti ene besede o njuni intimni prihodnosti,  sta prešla na preteklost. Edward ji je pripovedoval o svojem življenju, o svojem otroštvu. Z ne skritim občudovanjem ga je poslušala. Šele, ko sta zapeljala v prometno glavno ulico mesta, se je zavedala, da sta že prispela. Najprej sta načrtovala nabaviti živež. Edward je parkiral pred veliko veleblagovnico v kateri so vedno nakupovali. Bolj, da zadovolji sebe, kot je Deby res potrebovala zaščito, ji je zaščitniško položil roko na hrbet in jo pospremil v stavbo. Vzela sta voziček in se posvetila nakupovanju. Edward je porival voziček in zvesto sledil Deby, ki je s seznamom hodila med policami in izbirala stvari, ki so jih potrebovali. Nosila je nakupovalno košaro za stvari, ki jih je potrebovala sama. Okoli košare sta se skoraj skregala. Edwardu ni bilo prav, da hoče svoje stvari plačati sama. Komaj mu je dopovedala, da ji on že ne bo kupoval vložkov in ostalih ženskih malenkosti. Edwardu je zmanjkalo argumentov ravno v trenutku, ko se je Deby ugriznila v jezik in zadržala nesramno opazko, da ni njegova žena, zase. Jezno sta se pogledala in hitro umirila, saj je pristopila gospa Urbant in ju veselo pozdravila. Izmenjali so si nekaj prijaznih besed. Takoj, ko sta zadovoljila njeno radovednost se je poslovila in lahko sta nadaljevala z nakupovanjem. Robo sta zložila v avto in se odpeljala še do kmetijske zadruge. Tam je Edward vodil nakupovanje. Uspešno in brez ostrih besed sta zaključila tudi to. Ostal jima je samo še en postanek.

Zlatarna, kamor sta morala po Thomasov prstan. Vstopila sta v zlatarno. Prostor je bil svetel in presenetljivo domač. V kotih sta stala velika cvetlična lonca in prostor je obdajal rahel cvetni vonj, ki je prihajal iz  osvežilca zraka. Starejši zlatar ju je vljudno pozdravil. Edward  mu je povedal, da iščeta zaročni prstan in možakar je kar zažarel. Ni skoparil s pohvalami za Deby, misleč, da je prstan za njo.

»Prstan ni zame,« je vljudno povedala Deby in mu pokazala svoje prste, »tako velikost potrebujeva.« je pokazala na svoj sredinec.