»Seveda. Saj mi boš pomagal?« se mu je nasmehnila.
Samo pokimal ji je in se odpravil proti svojemu kabinetu. Urno mu je sledila. Z roko ji je nakazal naj sede na njegov stol. Računalnik je bil prižgan in računi so stali na mizi. Očitno je poskušal sam urediti zadeve, a ko mu ni šlo, mu ni preostalo drugega, kot da prosi za pomoč. Cenila je trenutek njegove predaje in mu ni oteževala situacije. Sledila je njegovim navodilom in kmalu sta opravila z računi.
»Potrebuješ še kaj?« je vprašala.
»Ne. Hvala,« je bil prijazen.
»Prav. Naj ugasnem računalnik?« jo je še zanimalo.
»Lahko ga ugasneš.« Slonel je na robu mize in jo opazoval.
Tokrat v njegovih očeh ni prebrala ničesar. Tudi iskrice nelagodja niso letele okoli. Počasi je vstala in se napotila ven.
»Kdo bi si mislil, da lahko normalno zdrživa skupaj v majhnem prostoru, sama?« ji je izletelo iz ust, ko je zapuščala kabinet.
»Kdo bi si mislil?« je potrdil njene besede, saj je vedel o čem govori. Gledal je v vrata, skozi katera je odšla. Nasmehnil se je. Očitno se ji je dozdevalo, zakaj se tako otročje obnaša v njeni družbi.
Edward je sedel na kavču in brez prave volje menjal televizijske kanale. Poškodovana roka ga je bolela. Držal jo je na naslonjalu kavča. Moral je priznati, da je imela Deby prav. Res ga je kljuvalo in od vsega ga je bolela glava. Nikdar ni bil pristaš protibolečinskih tablet, a zdaj je redno posegal po steklenički. Nejevoljno je opazoval neumne oddaje, ki so se menjavale na ekranu tako kot je on stiskal tipko za spreminjanje kanalov na daljinskem upravljalniku. Ni mu šlo v račun, da ne more nič delati. Še oblekel se je težko. Dedek in Thomas sta delala zunaj. Jack je bil v šoli. Skozi okno je lahko opazoval Deby, ki je urejala zelenjavni vrt. Zadovoljen je bil, da so jeseni vrt pognojili in ga je on pred kratkim preštihal. Zrl je skozi okno in takrat je opazil dva lončka rož na oknu dnevne sobe. Sploh ni vedel, kdaj jih je postavila tja in kje jih je dobila. Zadnje rože, ki jih je prejšnja gospodinja imela, so se posušile tik predno je Deby prišla. Malo se je ozrl po dnevni sobi. Priznal si je, da se v njihovi hiši čuti ženska prisotnost. Zdaj je opazil drobne stvari, ki jih lahko naredi samo ženska. Še vedno ni vedel ali je imela Deby kaj za bregom, ko se je odločila, da pride k njim. Zdela se mu je zadovoljna s takim življenjem. Lepo je skrbela za hišo in za njih. Prvič je pomislil, da je celotna njena zgodba res tako preprosta. Nasmehnil se je, ko je z ramo poskusila odstraniti lase, ki so se ji izvili iz čopa. Ni ji uspelo, zato je pihnila, a tudi to ni prineslo trajnega uspeha. Na koncu je s prsti, umazanimi od zemlje, zataknila lase za uho. Bila je nadvse ljubka in spet je čutil, kako se njegova moškost prebuja. Zamižal je, da bi se umiril. Ni pomagalo. Spet se je zazrl skozi okno. Opazovati Deby je vsekakor bolj zanimivo od gledanja televizije, si je rekel in zastokal ob nelagodju v svojem mednožju. Zdaj je bil ves vzburjen, torej mu tudi misli ne morejo bolj škodovati, kot mu je že škodoval pogled na njo. Gledal je njen hrbet kako se zvija, ko je poskušala doseči plevel v oddaljenem kotu. Pomisli je, kako bi bilo, če bi se tako usločila pred njim, medtem, ko bi jo držal pred seboj, oprto na kolenih. Sanjal je o njenem dolgem in elegantnem vratu. Želel si je, da bi jo lahko poljubil, ji po vratu puščal mokro sled svojega jezika, ko bi se spuščal k vabljivemu, čvrstemu in ravno prav velikemu oprsju. Hrepenel je po njenih ustnicah. Tako rad bi se prepričal ali je tudi njen okus tako mamljivo sladek kot pogled na njen obraz. Izgubil se je v poželenju. Slišal je odpiranje vrat. Vedel je, da se Deby vrača v hišo. Videl jo je, ko je zapustila vrt. Ustavila se je in pobožala velikega psa, ki se je ves čas sukal okoli nje. Poznal je njen nenapisani urnik. Čas je bil, da naredi dopoldansko malico in začne kuhati kosilo. Najprej je zavila v kopalnico. Pokukala je k njemu in ga vprašala, če kaj potrebuje. Samo odkimal ji je. Ni upal spregovoriti, da ga glas ne bi izdal. Vsekakor ji ni mogel povedati, da bi potreboval njo. Opazil je, da si ni umila samo rok. Tudi umazanijo z obraza je sprala in njeni lasje so spet bili vsi trdno speti v čopu. Iz kuhinje je prihajalo pridušeno ropotanje pomešano s tiho glasbo. On se nikoli ne bi spomnil vključiti radijskega sprejemnika. Dokler je bila Thomasova žena Mary živa, je njihovo hišo vedno napolnjevala glasba. Mary je imel rad, bila je prijazna ženska z veliko energije. Venomer se je glasno smejala. Bila je dobra gospodinja, a spoznal je, da mu je Debyna prisotnost na ranču bolj všeč. Deby je delovala bolj milo, čeprav je hišo vodila s trdo roko. Thomas je podedoval nekaj malo zemlje, na kateri je stala stara in majhna hiša ter že trohno gospodarsko poslopje. V nevihti je strela udarila v poslopje, ki je zgorelo do tal. Tudi hiša je bila pošteno poškodovana. Na Green housu sta živela z dedkom sama, zato je predlagal, da se komaj poročena Thomas in Mary preselita k njima. Nista imela gospodinje in on sam še ni premišljeval o poroki. Zdaj so zemljo obdelovali kot del ranča. Pogorišče pa so spremenili v pašnik. Takrat so premišljevali, da bodo enkrat že začeli gradnjo nove hiše, a za zdaj se to še ni zgodilo, čeprav je Edward mesečno nakazoval denar od najema zemlje na Thomasov račun. Trenutno so bili vsi zadovoljni s takim načinom življenja. Na hodniku je zaznal senco, ki ga je predramila iz spominov. Deby je odšla zložiti perilo iz stroja. Medtem, ko se bo kosilo kuhalo bo obesila perilo. Spet jo bo lahko opazoval pri delu. Nasmehnil se je sam sebi, da, poznal je njen urnik. Obnašal se je kot dvanajstletnik, ki skrivaj opazuje svojo postavno učiteljico in sanjari o njej. Postal je pomilovanja vreden.
