Sama sem se udeležila tistega včeraj ob 21:00 in slabe tri ure pred začetkom sem se že pošteno drenjala z ostalimi oboževalci skupine, ki so si zaželeli čim boljšega sedeža oz. stojišča. Ob 19:15 so nas začeli spuščati v dvorano in prav zanimivo je bilo opazovati, kako se dvorana počasi polni. Ob tem bi le pograjala organizatorje, saj tako imenovane predskupine sploh ni bilo in zato smo si morala čas krajšati kar sami.

Če sem že mislila, da nam bodo, ko so se ob 20:45 v dvorani ugasnile luči in se je začelo prvo oglasno sporočilo o Mehiki, popokali bobniči, sem se krepko uštela. Ko so se nekaj minut čez deveto zvečer na odru pojavili RBD-jevci, je nastal takšen hrup, kot bi pristajala tri letala hkrati in, priznam, tudi sama sem mu pritegnila. Pesmi so si sledile ena za drugo, začeli so s ‘Fui la nina’ (‘Bila je deklica’), nadaljevali z ‘Money Money’ (‘Denar, denar’), ‘Me Voy’ (‘Grem’) in tako naprej. Prav vsak izmed članov si je vzel nekaj trenutkov in nas pozdravil, se nam zahvalil in prav videlo se je, kako zelo so navdušeni nad tem, da so uspeli razprodati kar 3 koncerte v državi, ki so jo obiskali prvič. Verjetno mi ni potrebno posebej omenjati, da je bil prav vsak od njih sprejet z bučnimi ovacijami. Pri pesmih ‘Este Corazon/A tu lado’ (‘To srce/Ob tebi’) so marsikomu verjetno pospešili utrip srca z objemčki in pogledi, zato je vsa dvorana začela navdušeno vzklikati ‘beso’ (‘poljub’), a nas žal niso uslišali. Ko so na oder stopili vsak posamezno in odpeli svojo pesem, so se nam pred začetkom pesmi vedno znova in znova zahvalili. Morda se še najbolj vtisnejo v spomin besede Anahi, ki je med ostalim povedala še, da ima sedaj nove sanje, in sicer da bi še kdaj zapela v Sloveniji. Tudi mi si želimo, da se ji uresničijo! Tudi Ponchu, ki je prejšnji teden praznoval rojstni dan, smo pripravili majhno presenečenje. Dogovorjeno je bilo, da ko Poncho sam stopi na oder, začnemo peti ‘Vse najboljše’. V prvem poskusu nam ni uspelo, v drugem je šlo in Poncho se nam je navdušeno zahvalil.

Pesmi so se menjavale ena za drugo in z vsako so dvigali temperaturo in se bližali vrhuncu. Ob predzadnji pesmi ‘Tras de mi’ (‘Za mano’) je dvorana dobesedno ponorela, spodbujali pa so nas tudi člani sami. In nato… Veliki finale. Preoblečeni v uniforme… ‘Rebelde’ (‘Upornik’) in še tisto malo energije, ki je ostala, smo velikodušno razdali in članom pomagali po svojih najboljših močeh. S kriki, glasovi, petjem, rokami, skakanjem… Vsi smo bili enaki, uporniki in morda je prav žalostno pomisliti, da skupina, ki je trenutno na vrhuncu svoje kariere in v Sloveniji tako izjemno priljubljena, saj tega, kar se je dogajalo zadnje dni, taborjenje pred hotelom, zasledovanje članov, solze in smeh, Slovenija verjetno še ni videla in še dolgo ne bo, počasi razpada.

Slike, ki si jih lahko ogledate v galeriji in ki jo bomo danes še dopolnili, so avtorski izdelki obiskovalcev uradnega fan kluba Rebelde.si in ob tem se jim lepo zahvaljujemo.


Zadnje novičke

Prejšnji članekZabava revije Nylon
Naslednji članekVesoljska zabava leta