Madžarski žrebec

Bil je pomladni večer in v lepem hlevčku na Madžarskem je stala lepa kobila. Bila je breja. Stala je čisto na miru in pozorno poslušala, kaj se dogaja v okolici.  Počasi se je že temnilo. Kobila je legla in zaspala.

Ura je bila okoli polnoči, ko se je iz hleva zaslišalo glasno rezgetanje. Kobila je povrgla žrebička! Bil je črn, z belo liso na gobčku, čelu in zadnji nogi. Zmedeno je ovohaval svojo mamo. Kmalu je pritekel gospodar in oči so mu zažarele od veselja, ko je videl tega lepotca. Žrebetu je dal ime Reno.

Reno se je po 1 uri začel postavljati na noge in začel piti mleko pri svoji mami. Ko se je napil, sta z mamo nazaj legla in zaspala.

Zjutraj sta šla z mamo prvič na pašo. Reno je tekal na okoli in spoznaval stvari okoli sebe. Po paši sta galopirala do stare lipe in si odpočila.  Bil je lep sončen dan in škoda bi ga bilo zapraviti v boksu.

Reno si je kmalu našel prijateljico. Ime ji je bilo Amaris. Amaris je bila čokoladne barve, z belo liso v obliki srca sredi čela. Postala sta najboljša prijatelja.

Po 4 mesecih je Reno postal odstavljenec. Mama se je pasla 3 travnike stran, Reno, Amaris in ostala žrebeta pa so se igrali na svojem travniku pri stari lipi. Cele dneve so se podili drug za drugim, se vzpenjali in brcali z zadnjimi nogami. Imeli so se zelo lepo.

Devi so minevali in kmalu je postalo hladno. Nebo je bilo prekrito s sivimi oblaki. Kazalo je na sneg. Zdaj skoraj eno leto stari konji so tekali po pašniku da bi se ogreli. Kmalu je prišel gospodar in jih odpeljal v hlev. Skozi okno v boksu je Reno gledal, kako čudne majne bele pikice letijo iz neba na travnike, ceste, polja… Bil je lep prizor.

Nastopila je zima. Gospodar je odpeljal Renoja v nek čudni prostor. Tla so bila prekrita z mivko, stene so bile lesene, strop pa je bil bel. Bila sta v maneži. Gospodar je imel v rokah neko zavozlano vrv in neko ne zavozlano, debelo vrv. V rokah je držal oglavko in povodec. Renoju je pokazal oboje in mu ju hotel nadeti. Na začetku se mu je konj upiral, a nazadnje mu je le uspelo. Reno se je kmalu naučil da imeti oglavko na sebi in da ga gospodar pelje na povodcu sploh ni tako hudo.

Zima se je kmalu sprevrgla v pomlad in Reno in Amaris sta se lahko spet v miru družila na travnikih. Reno je imel zdaj 2 leti, Amaris pa 3. Popoldan je prišel gospodar in Amaris nadel sedlo in uzdo, Renoju pa oglavko. Oba je odpeljal v manežo. Amaris je mirno stala privezana ob kol sredi maneže. Gospodar je temeljito skrtačil Renoja. Počasi in previdno ga je navajal na sedlo in uzdo. A gospodar sam ni bil toliko izučen glede konjev, zato je še ne ujahanemu Renoju povzročil močan strah pred sedlom in uzdo, zaradi bolečin v gobcu zaradi žvale pa še strah pred ljudmi.

Ostale dele življenja je preživel na travniku poleg ostalih konjev. Minevala so leta in kmalu sta z Amaris postala prava konja. Amaris so kmalu prodali v Nemčijo in Reno je ostal sam. Sam je taval po travnikih dokler ni naletel na ograjo. Spoznal je, da niti na travniku ni povsem svoboden, zato je ograjo podrl in zbežal od gospodarja, ki ga je začel povsem zanemarjati, od konjev, ki so se začeli brigati le še zase in od ostalih skrbi, ki lahko pestijo mladega žrebca.

Reno je prehodil mnogo kilometrov in nazadnje prišel na travnik poln krav. Travnik je bil v lasti nekega kmeta. Tam je med kravami preživljal leta in leta. Imel je travo za hrano, vodo za pijačo, staro jablano za senco in zatočišče pred slabim vremenom, jabolka z jablane pa za posladek. Kmet je končno opazil tega lepotca. Reno je bil zdaj star 13 let. Odločil se je, da ga bo prodal. Prodal ga je v Slovenijo učitelju jahanja. Renoja je čakala dolga pot.

Po uri in pol vožnje je končno prišel v Slovenijo. Po poti je občudoval njene rodovitne pašnike, košata drevesa, visoke gore in zadovoljne živali.  Kmalu sta prišla v center glavnega mesta, Ljubljane. Tam je bilo strašno! Vladala sta hrup in nered! Cel kup kovinskih kočij je peljalo po cestah, ljudje so hodili sem ter tja, čudna rdeča, rumena in zelena sonca, na čudnem sivem drogu poleg ceste, so prižigala in ugašala. Ko je gorelo zeleno sonce, so kovinske kočije brez konj peljale, ko pa je gorelo rdeče sonce, so pa stale na mestu. Po parih minutah ga je kovinska kočija brez konj ki je vlekla prikolico z njim parkirala v konjeniškem klubu. 

Vrata prikolice so se odprla in Reno je stopil ven. Zagledal je mnogo veselih in zadovoljnih konj na travnikih, izpustih, v maneži in v boksih. Novi gospodar mu je nadel oglavko in ga odpeljal  v boks. In tam je bila! Bila je Amaris! Le da z novim imenom. Zdaj ji je ime Lissi.

Veselo sta se pozdravila in si povedla vse, kar se jima je zgodilo.

Bil je vroč poletni dan. Amaris, zdaj Lissi, in Reno sta stala v izpustu, ko je Reno ponovno zagledal, kako se mu v gospodarjevih rokah bližata sedlo in uzda. A tokrat ni bilo niti približno tako strašno kot takrat. Kmalu je bil ujahan in pripravljen na jahalno  šolo. Na svojem hrbtu je nosil mnogo jahačev. Skakaj je čez razne ovire, izvajal razne dresurne like. Življenje je bilo zdaj tako lepo, kot je bilo, ko je bil še žrebiček.

Reno je hodil na tekme, osvajal rozete in pokale. Počasi se je že bližal njegov 16 rojstni dan in čas za upokojitev. Dneve je preživel na pašniku. Tudi Lissi se je tako upokojila. Bila sta pridna šolska konja in otroci so ju imeli radi. Vsak dan so ju božali in krtačili. Živela sta lepo starost. S prijatelji sta klepetala v izpustih, uživala v obrokih v boksih in se pasla na pašnikih. Kmalu je nastopil Renojev 25 in Lissijin 26 rojstni dan. Veliko energije sta porabila že zato da sta ostala budna.  Tako so minevali dolgi dnevi in še daljše noči.

Nekega jutra je gospodar prišel pogledat svoje konje. Ko je prišel do njunega boksa je videl, da sta dva njegova konja zaspala za vedno. Čeprav onadva nista, bosta njuna duha živela za večno. Zdaj galopirata po travnikih in poljih vsega sveta.