Minljiva popolnost

Novo šolsko leto in prvič bom sama stopila v srednjo šolo. In tokrat brez brata.

Imam dvojčka Jureta, skupaj se prenašava cele dneve že 16 let. Čeprav se ne preneseva, se imava na nek način rada. Komaj sem čakala, da bom stran od njega. Ampak cel dan sem imela v mislih kako se ima in če je vse vredu. Doma sva si navdušeno pripovedovala kako je potekal najin dan. Ker ima same sošolce, zato sem že 2. teden v septembru dobila SMS od neznane številke. Kaj kmalu sem izvedela, da je to le eden od Juretovih sošolcev. Nič posebnega. Najprej se nisem obremenjevala z njim, čez čas pa je postal edini s katerim sem si pisala. Imam samo 2000 sporočil in vse sem porabila za najine pogovre. Brez da bi se zavedala da mi je prirasel k srcu, sva se pogovarjala dan za dnem. Kratkočasil me je v šoli in zamotil med domačimi opravili. Rečem lahko, da je v mojem življenju postalo vse lepše, lažje. Vsak  SMS je povzročil moteče – a prijetno ščemenje v mojem želodcu. Na nek način sem bila hvaležna bratu, da mu je dal mojo številko. Pričakovala sem, da bo s časom nehal s pisanjem, tega sem se nakako bala, a po eni strani želela. Vedela sem, da nebo nič iz tega. Bilo je preveč popolno. Pisala sva si, kar nekaj mesecev. Vseeno mi je bilo za položnice, ki so bile vsak mesec višje.

Aprila pa so imeli izlet oz. tehniški dan, ogled tovarne. Tako da so bili že ob 10:00 konec. Tudi tisti dan sva si pisala. In ravno je omenil da je na glavni železniški postaji. Prvo sem pomislila da je bolan, saj ima po navadi pouk. Ker je moral čakati do 15:00 sem ga povabila naj pride do moje šole. Čeprav sem imela italijanščino sem šla ven, da sva se lahko videla. Čeprav je možnost, da bo on bral to.. Je božanski!!! Še cel dan sem bila v nebesih, čeprav se smešno sliši. Naslednjo uro, ko sem špricala športno vzgojo smo on, njegov prijatelj Simon in jaz šli na kapučino. Mogoče pretiravam ampak to je bil najbolši kapučino v mojem življenju.

Smešno je to, da sem sramežljiva punca, ampak z njim je bilo drugače. Ne vem niti kaj sem govorila. Vem le to, da se je samo mene slišalo. Prehitro je minilo, ampak spomnim se vsega. Ko je bil čas za slovo, je moje telo vpilo »daj leti v objem, hudiča« na srečo pa je on dal pobudo za objem. Mislila sem, da ga bom zlomila. Čeprav ima povsod mišice je suh, potem pa jaz tam, kot en krompir. Od takrat je bilo samo še huje. Vse me je spominjalo na njega. It's first love. Vse je bilo lepše, še bolj kot prej. S sošolko sem šla do glavne železniške, samo da bi videla njega. Na žalost so imeli manj ur kot mi, tako da sem tudi nekaj ur prešpricala za njega. Bilo je vredno. Vsakič smo šli v Opcijo na kapučino.  Malo smešno je bilo, da mi je vedno plačeval zato sem nehala piti. Navsezadnje nočem da bankrotira.  S časom se je bližal moj rojstni dan. Dan pred rojstnim dnevom sva se pogovarjala. Okoli 23. ure zvečer se mi je čudno zdelo, takrat po navadi že spiva. Nekaj minut pred polnočjo sem dobila najlepše darilo v življenju. Polepšal mi je rojstni dan. Takrat sem spoznala kako zelo mi je všeč njegova pozornost. Na enkrat je vsak šolski dan bil lepši, saj sem vedela, da ga bom videla.  Po pravici nisem pričakovala nič posebnega, tako da me je res presenetil. Po tem je bilo vse še lepše. Za moj rojstni dan mi je obljubil nove slušalke. Tako da sva šla en dan v BTC, bilo je najlepše. Nikoli se še nisem tako zabavala kot z njim.

Tako lepo je bilo, da sem želela, da tega ne bi bilo nikoli konec. Čeprav sem se zavedala, da bo nekega dne odšel, sva si govorila da bova čim dlje skupaj. Ampak kmalu po tem je prišel spet njegov hec. Kot večkrat mi napiše sms zaradi katerega ne vem, kaj naj rečem. Jokam ali naj si kaj naredim? Vedela sem, da je hec ampak  toliko me prestraši, da mislim na najhujše. Nič kaj prijetno mi ni bilo. Pa na začetku mi je bilo še smešno. Potem pa nisem prenesla več. S tem sem začela konec. Dejansko. Zaradi tega sva se sprla. Obžalovala sem vsako besedo, ki sem jo izrekla. Nekaj časa me je tolažil bratec, priznam da sem storila veliko slabih stvari takrat. In samo zato, da bi se bolj počutila, sem škodovala sebi. Šele sedaj spoznavam, da sem se za druge poškodovala. Nihče ni toliko vreden.

Nekako sem se pobrala čez vikend. Spet ponedeljek, zjutraj grem proti glavni železniški postaji kjer po navadi počakam prijateljico Natalijo, nekaj metrov od Bavarskega dvora me je čakalo neprijetno presenečenje. Srečala sem njega. Del mene je hotel iti mu v objem, drugi pa kar pod avto. Ni druge izbire. Slušalke do konca naglas, glej naprej in hodi. Z enim očesom sem opazila kako je zavil proti meni. V tem momentu sem se spomnila čisto vsake kletvice, ki jo znam. Čisto preprosto mi reče »Živjo«. Tisti moment se jaz tam davim da bi rekla 'Dan' a vse kar je prišlo iz mene je bil kratek »an«

.. žalostno kajne? 5 dni nazaj sem mu lahko povedala vse, sedaj pa ga še pozdraviti ne morem. S težkim srcem sem gledala v tla, in čakala, da kaj reče ali pač gre.. Nekaj je še rekel in šel. Vso pot do šole sem jokala, čeprav imam po navadi 15 minut sem hodila 45 minut, malo pred šolo sem se usedla na klop in jokala. Ni me bilo sram, pač pa me je bolelo čisto vse. V šoli sem slišala ene in iste komentarje. »Sem ti rekla.«

Tega res nisem želela slišati. Ampak sem preživela. Nekaj časa sem še trpela, potem pa sva se končno zmenila en četrtek v Opciji.

Kadar sem živčna rišem. Tudi takrat sem risala in zraven pila kapučino. Skupaj sva sedela in gledala v drugo smer. Niti v oči si nisva mogla gledati. Toliko o vsem »da se zmeniva«…

No, na koncu nama je le uspelo nekaj. Zmenila sva se na kratko. Na telefonu sva si dala 2 minuti časa in drug drugega spraševala ter iskreno odgovarjala. Bilo je lepo in recimo, da zabavno. Zadnjih 10 sekund sva zapravila za poljub. Bilo je božaaaaansko. Res vredno ampak takrat sem spet občutila pekočo bolečino v prsih.

Čeprav se zdi srečen konec je vse drugo kot to. Saj se po tem nisva več videla. Niti slišala. Še nekaj časa me je skrbelo zanj, navsezadnje je moja prva oseba, ki sem jo imela res rada. Če bi lahko kaj spremenila, bi samo konec.

Ampak kot pravijo vsega lepega je enkrat konec.

Popolnost je minljiva.