Najsi je bila zgodba o princeski ali osvajanju kraljestev, prav gotovo je v vas pustila pečat otroštva in spomin na najbolj navihane dni.
Marko Vozelj

Ste kot otrok brali veliko knjig?
Če povem po pravici, niti kot otrok niti kot odrasel nisem prebral prav veliko knjig, spominjam pa se, da sem zelo rad poslušal teto Minko, ki je nama z bratom Igorjem vedno, ko naju je pazila, izredno slikovito in doživeto brala pravljice.

Kakšne ste imeli najraje?
No, ker nisem bil zagret bralec, sem imel seveda raje pravljice z velikimi ilustracijami in čim manj besedila in sem si zgodbo napletel sam v svoji domišljiji. Tako so imele pravljice včasih čisto drugačen potek in konec kot v resnici.

Se spomnite prve knjige, ki ste jo prebrali?
Prve knjige se ne spomnim, prav gotovo pa je bila to kakšna slikanica. Spomnim se, da sva z bratom imela eno najlepših zbirk pravljic bratov Andersen.

Ste kakšne knjige prebirali znova, ste pravljice kdaj znali na pamet?
Knjige sem gledal znova in znova, pravljic pa sem znal ogromno povsem na pamet in sicer tistih, ki so bile posnete na kasetah; Pekarna Mišmaš, Zvezdica Zaspanka, Žogica nogica itd. Še danes znam kakšne dele kakšnih pravljic na pamet! (Na moje presenečenje zrecitira kar dolg odlomek iz Zvezdice Zaspanke, op. p.)

Kateri je bil vaš najljubši junak/junakinja in zakaj?
Ni bilo Supermana, bila sta Klepec in Krpan! Kot lokalni patriot ne bom izbral junaka, pač pa raje zgodbo Kozlovska sodba v Višnji Gori. Višjanski kozel mi je bil vedno všeč, posebno zdaj, ko sem odrasel. Še bolj zato, ker je ta pravljica Josipa Jurčiča zelo duhovita in dejansko kaže, da smo Višnjani, pa kakorkoli smo bili pametni, imeli radi živali. Našega ubogega kozla, ki je pregrešno mislil in le gledal zelje ter ga ni ne jedel, smo zelo preudarno tepli samo po njegovi senci.

Kaj vas je v tej zgodbi najbolj očaralo?
Zelo prijetna basen je in še danes se mi zdi, da bi, če bi bili ljudje tako preudarni in milostni, bilo marsikaj na svetu drugače.

Ali to knjigo še vedno hranite doma?
Da, imamo jo shranjeno na posebnem mestu. Žena Tina je čudovita pripovedovalka in bralka pravljic, obe deklici, Maša in Zala, sta vajeni svojih pravljic in tudi Zala, ki šteje komaj enajst mesecev, že pozna mamin glas, Maša pa brez pravljice sploh ne zaspi. Danes so junaki drugačni, a vseeno zelo simpatični. Še vedno pa ima Maša najraje klasične pravljice, Trnuljčico in druge princeske.

Jo berete svojima hčerkicama?
Kozlovske sodbe še ne, mogoče celo zato, ker je na posebnem mestu. Trenutno so zanju bolj zanimive princeske in pravljice v risani obliki, če pa bo Kozlovska doživela še kakšno uprizoritev, si jo bomo z veseljem ogledali. Iz otroštva se namreč spomnim premiere igre v Višnji Gori, ki je potem gostovala tudi na Kitajskem.

(Eva – Petra Žigon)


Zadnje novičke

Prejšnji članekJessica na naslovnici revije Esquire
Naslednji članekFinalno prepevanje