Moja punca, Deni! 11. del

»Povej mi ljubica, kaj se je zgodilo s tvojimi sanjami? Včasih si sanjala o hiši ob robu gozda in vsaj tremi, štirimi otroci, kariera ti je bila na drugem mestu,« je bolj resno začel Liam.

»Takrat sem bila mlada, naivna, zaljubljena in predvsem sposobna imeti otroke.« je tiše odgovorila in čez obraz se ji je zarisala senca žalosti.

»Čakaj no, res, da nisi več rosno mlada, a kljub temu ti biološka ura še ni odbila.«

»Saj ne govorim o biološki uri. Oprosti, takrat nisem mogla govorit o tem in kasneje ni bilo potrebe ali pa prave priložnosti in tako je ostalo.« je z obžalovanjem gledala v prijateljeve presenečene oči.

»Ne razumem te, o čem govoriš Deni?« je uspel izdavit.

»O času po Anthonyjevem pogrebu. Saj je bolje, da ti povem celo zgodbo. Okoli poroke je bilo kup priprava in vsa tragikomedija z mojim očetom. Na dan, ko se je Anthony ponesrečil mi je prišlo na misel, da mi zamuja mesečno perilo, ker pa v nič več nisem bila prepričana sem si rekla, da bom doma preverila na koledarčku in seveda kasneje nisem. Še pomislila nisem več na to. Na dan pogreba pa sem začela malo krvaveti, seveda normalna razlaga zaradi stresa se je vse premaknilo, pa zaradi pomirjeval, ki sem jih prvič vzela pred pogrebom. Dan kasneje je bila krvavitev malo slabša, pač igra hormonov. Potem pa sva z Bobom tebe in  Sophy pospremila na letališče in ko sva se vračala, sva se ustavila na večerji, potem pa odšla domov. Imela sem namen iti pod tuš in spat. Ko sem zlezla ven iz banje sem  padla v nezavest, Bob je slišal, ko so zaropotale stekleničke, ki sem jih povlekla s seboj in je prišel pogledat. Povedala sem mu vse in on me je samo zavil v odejo in odnesel na ginekologijo, ravno tisti čas je bil pripravnik ginekolog na oddelku. Nisem ga vprašala, predvidevam pa, da je on v nasprotju z mano pogruntal, da sem si dala napačno diagnozo. To je bila moja prva in upam zadnja napačna diagnoza. Bila sem noseča in ker se nisem pravočasno in pravilno odzvala je šlo vse narobe in kot posledica vsega je bil splav. Še zdaj slišim zdravnikove besede, zelo mi je žal, toda zelo težko boš še kdaj zanosila, no teoretično so še možnosti. Tako kot jaz, tudi ti dobro veš, kaj je teorija v medicini. Takrat je bil Bob ves čas ob meni in me držal za roko, v operacijski, v bolniški sobi, doma in ves ta čas sva spregovorila le nekaj nujnih besed. Takrat sem mu rekla, da o tem ne morem govoriti, dokler pri sebi ne sprejmem dejstva in se sprijaznim z vsem in on je rekel prav. Od takrat o tem nisem govorila z nikomer in on je zvesto tiho. No, ostalo mi je samo to, da sem spremenila sanje. Še vedno sanjam o poroki, o poroki iz ljubezni in če bom srečala moškega, ki ga bom ljubila četrtino toliko, kot sem ljubila Anthonyja in bo on tudi mene vsaj toliko ljubil, se bom takoj poročila z njim,« je z vzdihom končala svojo spoved.

»Oprosti, nisem vedel, nisem te hotel prizadeti in veš, da bi naju lahko poklicala in povedala, vedno sva ti stala ob strani in vedno ti bova.«

»Saj nisem prizadeta, nič več in vem, da na vaju lahko vedno računam, za to pa so prijatelji. Pusti zdaj to,« se mu je spodbudno nasmehnila.

»Če sva že pri bolečih temah, bi te rad vprašal, kar te nikoli nisem upal. V kolikor boš pripravljena odgovoriti,« je negotovo rekel Liam.

»Seveda, kar povej.«

»Kaj ti je tisti dan rekel oče, po telefonu, da sta pretrgala stike? Veš, ko si ga klicala, da mu sporočiš za Anthonyjevo nesrečo in ko si na njegov odgovor samo prebledela in spustila slušalko. Veš na dan nesreče, ko je prišel obiskat Anthonyja sem slišal  njegov ostudni predlog, da mu plača , da za vedno izgine iz tvojega življenja, pogovarjala sva se po telefonu in Anthony je namerno pustil telefon vklopljen. Veš, vsi mi krivimo tvojega očeta za Anthonyjevo smrt. Le ti ga nikoli nisi krivila, pa kljub temu ne govori s teboj. Ne razumem.«

»Ne, moj oče je mogoče ena kockica v vsej zgodbi, ni pa  krivec, ni on pritiskal plina in ni on sekal ovinka in se čelno zaletel v tovornjak. Je pa podžgal Anthonyjeve tleče strahove in predsodke. Se spomniš, da je Anthony dolgo mislil, da sem pač dekle iz boljše stoječe družine, ki se ravno ne razume z očetom, potem pa je izvedel da sem Carterjeva dedinja in tri dni ni govoril z menoj. Imel je probleme z dejstvom, da sem bogatašinja in on se je imel za reveža. Veš koliko truda je bilo potrebno, da se je otresel tega  finančnega predsodka?«

»Ja, vem in ali ti veš, da te je ljubil, tebe, ne tvojega denarja?«