Poljubi me nežno 16. del

Zbudila me je voda. Lucas je po meni zlil mrzlo vodo. »Si nor?!« sem ga nadrla. »Je že v redu,« je rekel Galu. Čakaj. Galu? Kaj za vraga se pa dogaja? »Kaj se je zgodilo?« me je zanimalo. »Omedlela si,« je rekel Lucas. »In kaj si med tem počel ti?« sem ga vprašala. »Pogovarjal sem se z Galom,« je rekel. »Aha.« No torej sem omedlela zaradi strahu,  Gal pa se je pogovarjal z Lucasom. Super. Imam mar zdaj že privide? »Si v redu?« me je vprašal Gal in se dotaknil mojega čela. Trznila sem. Lucas je to opazil.

»Ja, hvala za skrb.« Moj odrezavi glas je spravil Gala proč od mene. »Kaj, če bi še malo ostala tukaj. Ne želim, da še enkrat omedliš,« je predlagal Lucas. »Prav, ampak greva nazaj pod tisto drevo,« sem rekla. Vzel je reči. Vstala sem s klopce. Zmanjkalo mi je ravnotežja. Gal me je ujel. »Jo bom jaz nesel,« je rekel Lucasu. Zgrozila sem se, a nisem hotela, da Lucas izve. Dovolila sem mu, da me je odnesel. Malo sva zaostala za Lucasom. No malo bolj. Ustavila sva se. Prislonil me je ob drevo. Začela me je grabiti panika. »Hudiča, pusti me! Pojdi proč od mene! Nevaren si! In ubil si jo! Nič drugega nisi kot morilec! MORILEC!« Kričala sem kot nora! Sesedla sem se na tla. Okoli mene so začeli skakati duhovi. Zagledala sem Gala z zobmi in rdečimi očmi. Hotel me je ugrizniti. Zakričala sem. Kmalu sem ob sebi zagledala Lucasa. Nekaj je govoril, a ga nisem slišala. Vse se je zavilo v meglo. Kmalu sem začutila pik. Končno sem se pomirila in zaspala.

Prebudil me je hladen dotik. Bila je zdravnica. »Scarllet, kako se počutiš?« me je vprašala. »Kot bi me povozil vlak,« sem rekla. »Dobro, samo da je pomirjeval prijelo.« »Pomirjevalo?« sem vprašala. »Da dobila si nekakšen napad,« je rekla. Spomnila sem se kako sem kričala. »Je Lucas tukaj?« sem hitro vprašala. Da, ni se premaknil niti za sekundo. Res imaš odličnega fanta,« je rekla. »Prijatelja,« sem jo popravila. Zardela je. Pustila me je samo z Lucasom, ki pa je spal. Postavilo se mi je vprašanje, če me bojo poslali v norišnico? Mogoče sem pa res nora. Ali pa bom imela spet pogovore s terapevtom vsak dan.

»Princ se je končno zbudil,« sem rekla. »Scarllet si v redu?« Skočil je k meni, kot kašna opica. »Ja, umiri konje.« »Veš kako me je bilo zadnjih nekaj ur strah!« »Pa saj sem v redu,« sem rekla. »Tvoja mama bi me ubila, če bi se ti kaj zgodilo,« je rekel. »Si jo klical?« sem vprašala. »Ja in prosil za dovoljenje,« je povedal. »Kakšno dovoljenje?« me je zanimalo. Z mano boš šla  na Solerijo.« »Kaj? Pa smem?« »Seveda, saj si Izbranka!« je rekel. »Kdaj greva?« sem navdušeno vprašala. »Takoj, ko obiščeš psihologa in najdeš izgovor kam greš,« je rekel in se nasmehnil. »Skleniva kompromis. Jaz obiščem psihologa ti pa poiščeš izgovor.« »Naj ti bo, ampak naslednjič ne popustim,« je rekel in odšel. Obožujem zmagovati.

Nekdo je potrkal na vrata. »Naprej.« V sobo je vstopil stari prijatelj- moj terapevt. »Scarllet, zdravo.« »Dober dan,« sem ga pozdravila z nasmehom na obrazu. Gospod Scott mi je zelo pomagal. Brez njega ne bi prebolela Tarrine smrti. »Torej bova kar začela?« je vprašal. Prikimala sem. Sedel je na stol poleg moje postelje. »Kako se je vse skupaj začelo? Zakaj si začela kričati? Zakaj si omedlela in to dvakrat?« » V prsih me je pričelo stiskati. Nisem mogla dihati. Zgrabila me je panika, strah. Nekako tako, kot takrat ko je umrla Tarra.« »Česa si se bala?« je vprašal. »Neznanega,« sem rekla posredno. »Kako to misliš?« »Ne bi razumeli, še sama ne,« sem rekla. »Se morda bojiš smrti?« je vprašal. »Ne, da.. Ne vem.. Mislim, da ne.« »Dobro.« Terapije je bilo konec. Čuden pogovor, ampak pomaga. Vedno se počutim, kot prerojena. No mogoče malce pretiravam, a je res.

»Tarra, kje si?« »Tukaj! Ne paničari!« »Mislim, da si videla vse.« Prikimala je. »Mu naj povem? Lucasu?« »Počakaj še malo. Ko bosta na Soleriji poišči trenutek in mu pojasni. Ampak pazi najhujše šele pride!« Odprla so se vrata. In Tarra je izginila. Prekleto! Vstopil je Lucas. »Vse je urejeno. Rekel sem, da te bom odpeljal k mami in da te nekaj časa ne bo,« je povedal. »Hvala,« sem se zahvalila. »Uredi si in greva.« V roke mi je podal oblačila. »Nisem našel boljšega,« je rekel. Pogledala sem kaj mi je prinesel. Nasmejala sem se. »Ni tako slabo,« sem rekla in se odšla preobleči.

»Torej kako bova prišla na tvoj planet?« sem ga vprašala, ko so že vsi kovčki stali v dnevni sobi. »Preprosto,« je rekel in se nasmehnil. Izrekel je nekaj čudnega v čudaškem jeziku. Zrasla so mu krila in nad glavo se mu je prikradel sij. Preobrazil se je v angela. Kako je bil lep. Že kot človek je bil popoln, kot angel pa je božanski. Hudiča, kaj mi pa je? Poročil se bo jaz pa sanjam kako je lep! »Primi se me,« je rekel. Ubogala sem. Zopet je izrekel čudne besede in BUM poletela sva v luknjo. »Dobro se me drži!« Nisem ga poslušala. Bila sem prevzeta nad »potovanjem«. Kot bi tavala po vesolju. Mogoče pa sem v vesolju. Hotela sem ga vprašati kje sva, a mi ni uspelo. Pristala sva pred dvorcem. Bil je čisto takšen, kot sem ga naslikala. Vse je bilo tako lepo. Opazila sem stražarje. Vsi so bili  angelski obliki. »Dobrodošla na Soleriji.« Nasmehnila sem se mu. »K staršem moram, Teodora te bo pospremila do tvoje sobe in ti malo razkazala okolico. Potem pa se vidiva,« je rekel in odletel. »Zdravo,« sem pozdravila Teodoro. »Dobrodošli, sem Teodora in sem vaša osebna pomočnica.« Kako lepo se je izrazila. Osebna pomočnica. Ljubko. Čeprav je bila le pomočnica je bila čudovita v svoji angelski obliki. Vzeli sva vsaka en kovček in se napotili v čudovit dvorec.