Poljubi me nežno 32. del

»Kaj se je zgodilo?« sem jo vprašal.

»Vez se je pretrgala,« je rekla.

»Ne razumem,« sem priznal.

»Kmalu boš,« je rekla in me zaskrbljeno pogledala. Sledil sem ji. Opazoval sem okolico. Bila je čudovita, kot v pravljici. Kmalu sva prišla do čudovitega dvorca. Vzelo mi je sapo. Naš dvorec je nič v primerjavi s tem. Za vsak korak sem bil srečnejši. Vedel sem, da bom kmalu zagledal svojo ljubko Scarllet. Razganjalo me je od veselja. Najraje bi poskakoval in plesal. Mislim, da ne bi mogel biti srečnejši. Dyra se je ustavila. Resno me je pogledala. Upal sem, da se bo vsak čas nasmehnila, a se ni. Le gledala me je in postajalo me je strah. Takrat pa sem začutil. Zapeklo je. Padel sem na kolena. Zvijal sem se od bolečine. Vedno bolj mi je bilo slabo.

»William, kaj se dogaja?« Dyra je bila čisto iz sebe. Ni vedela kako mi naj pomaga.

»Peče me,« sem tiho rekel. Počepnila je k meni in mi odprla srajco. Skoraj jo je kap. Krvavel sem.

»Kako?«

»Ranili so mojega očeta. Angelska družina je povezana z urokom. Kadar vampir poškoduje enega člana se pozna na drugem,« sem ji pojasnil. Zbrala se je in začela neki momljati. Momljanje se je slišalo kot kakšen urok. Bolečina je izginila. Rana se je zacelila in kri je izginila.

»Tudi nimfe imamo čarobno moč,« je rekla in mi pomežiknila.

»Hvala,« sem se ji zahvalil.

»No, to je nekako moja dolžnost,« je povedala.

»Dolžnost?«

»No… Mislim, da ti dolgujem še eno pojasnilo.« Pogledal sem jo. »Scarllet je izginila.« In takrat je svet obstal. Srce, ki je prej skoraj počilo od veselja je zdaj pokalo od žalosti.

»Kako je lahko izginila?« sem obupano vprašal.

»Ne vem. Kar izginila je in to pred mojimi očmi,« je povedala. Ni mogoče, ne more biti res. Že tako blizu sem bil pa je odšla. Obrnil sem se in odšel proč. Nisem imel moči za pogovor z Dyro. Grajski vrt je bil prelep, lepši od našega. Vrgel sem se na travo. Bolečina v srcu je bila vedno večja. Bolelo je in ne le to. Časa mi je zmanjkovalo. Kako jo naj sedaj najdem v petih dneh? Za vedno me bo pozabila in s tem pozabila tudi kdo je. Celoten svet bo pogubljen. »Scarllet, zakaj nam to delaš?« sem pomislil. Zaprl sem oči in pomislil nanjo. Na njen smeh, na njene solze in na njene poljube. Nikoli si ne bi mislil, da se bom zaljubil v človeka, a sem se. Kdo ve zakaj, a ljubim jo.
Stemnilo se je. Še vedno sem ležal tam in razmišljal o njej.

»Si se predal?« me je vprašal znan glas. Odprl sem oči.

»Mogoče,« sem sarkastično odgovoril.

»Poglej nimam časa za tvoje neumnosti! Poiskati jo moraš! Na Soleriji je že prava vojna! Mora se ustaviti sicer bojo trpeli tudi Zemljani!« je Tarra govorila čisto panično, da jo je človek komaj razumel.

»Kje pa jo naj še iščem?« sem jo vprašal.

»Pekel,« je tiho zašepetala.

»In zakaj bi bila tam?« sem jo presenečeno vprašal.

»Kaj pa veš. Mogoče je tudi njo ugrabil padli angel,« je rekla.

»Prav ima,« je rekla Dyra.

»Torej je Scarllet pri Njemu?« Prikimali sta. Počil mi je film.

»In zakaj tega nista že prej povedali? Čas sem izgubljal in… Joj!« Začel sem blebetati kar nekaj. Vse so me le prestrašeno gledale.

»Tudi meni se lahko zmeša,« sem rekel in se namrščil. Začeli sta se smejati, nato pa sta se zresnili. Ugotovili sta, da morata pripraviti urok ki bo ANGELA- posledično mene spravil v pekel. Čez kakšno uro sta vse našli. Dyra je pripravljala vse, da lahko izreče urok.
»Dobro, pripravi se,« je rekla nato pa začela zopet nekaj momljati. Zaprl sem oči in pred mano se je pojavila rdeča svetloba. Postajalo je vroče in nenadoma sem izginil.