Poljubi me nežno 38. del

»Vsi so zbrani,« je rekel Lucas, ko sem napoj prelivala v razpršilne kantice.

»Odlično. Postavi se zraven njih,« sem mu rekla.

»Scarllet…« Hotel je nadaljevati a sem ga s pogledom utišala. Ubogal je. Straža mi je odprla vrata. Stala sem na balkonu, spodaj pa je stalo nekaj sto angelov. Med njimi je bila tudi Lucasova družina. Borili se bojo? Le zakaj? Kraljeva družina bi ja morala ostati varna. Ko so me zagledali sem zaslišala vzklikanje. Prevzel me je občutek slave in ponosa. Vsi so tako veseli, ker sem se vrnila. Zbrala sem se.

»Časa imamo le še nekaj ur, zato bom hitra. Pripravila sem urok, ki vas bo zavaroval pred vampirji. Ne bojo vas mogli takoj poškodovati. Imeli boste nekaj prednosti. Sama bom v Galov organizem spravila napoj, ki ga bo predvidoma ubil, sicer pa ga bo oslabil in ga bom lahko zabodla. Ko bo umrl on, bo z njim umrla celotna vampirska rasa. Svet bo rešen vampirjev, no vsaj upam da,« sem jim naznanila.

»Ampak vampirji so svojo vojsko povečali še z volkodlaki,« se je oglasilo iz ene izmed vrst.

»KAJ!?« Skoraj bi me kap. »Kako so se lahko naravni sovražniki povezali?« sem začudeno vprašala.

»Preprosto je. Sklenili so pakt in obojni bojo iz tega nekaj dobili,« je rekel Lucas.

»Prav, potem pa bom uničila še njih,« sem rekla. Začudili so se.

»Kako boš pa storila to?« me je vprašala Eveline. Obrnila sem se in zagledala celoten svet Starešin. Hitro sem jo objela.

»Preprosto v napoj bom dodala še DNA volkodlakov in ubila njihovo vodjo. Prav tako kot pri vampirjih Gala,« sem ponosno rekla.

»Wow, si se pa naučila veliko stvari odkar si umrla,« je presenečeno rekla Eveline.

»V smrti se marsikaj naučiš,« sem rekla in vsi so se začeli smejati.

»Dosti šale. Scarllet zaščiti angele, nato pa dokončaj napoj,« je rekel vodja Starešin. Ubogala sem. Zaprla sem oči in se zbrala, nato sem dvignila roke in začela izrekati urok v ruskem jeziku. Odprla sem oči in spustila roke.

»Končano,« sem rekla, nato pa je besedo prevzel kralj Aleksander. Sama sem hitro stekla v Lucasovo sobo in v drugo posodo zlila DNA volkodlakov. Napoj sem zlila v majhne epruvete in jih spravila v žep jakne. Bila sem pripravljena na vse. Tudi če tokrat zares umrem bom umrla z mislijo, da sem rešila Svet pred zlobnimi bitji teme. A potem tukaj ostane Lucas. Ne vem kako bi lahko zopet zapustila njega. Komaj sva pristala skupaj pa bi se morala zopet ločiti. Sedla sem na posteljo. Toliko stvari.

»Meditiraš?« Zagledala sem Lucasa. Sedel je poleg mene in me prijel za roko.

»Nekako tako ja,« sem mu odgovorila in ga pogledala.

»Skrbi te,« je rekel. Prikimala sem. Objel me je. »Vse bo v redu,« mi je zašepetal.

Prepustila sem se njegovem objemu. Po licu se mi je vlil slap solz.

»Ne jokaj,« mi je tiho rekel.

»Kaj, če te izgubim?« sem hlipavo rekla.

»Nikoli,« je rekel in me poljubil na čelo.

Prispeli smo na travnik kjer se naj bi odvijal zadnji boj. Vampirji in volkodlaki so bili že zbrani. Smo mar zamujali ali pa so oni enostavno prišli prehitro. Skrivala sen se v ozadju. Bila sem nekakšno tajno orožje. Lucas in njegova starša sta bila v pri vrsti. Mene pa je pazil Theo, Lucasov bratranec.

»Sedaj razumem zakaj te ima William tako rad,« je rekel.

»Hm?«

»Pametna, lepa in pogumna ali naj raje rečem pogubna?« Oba sva se začela smejati.

Gal in kralj sta se začela pogovarjati. Nisem ravno dobro slišala pogovora. Govorila sta nekaj o meni. Kaj pa če se razvedelo, da sem še vedno živa? Postajala sem vedno bolj nemirna in živčna. Roke so se mi tresle in kolena so se šibila. To je še huje, kot da bi se čez pet minut poročila. Vse je utihnilo vedela sem kaj to pomeni. Angeli pred mano so se začeli odmikati. Začela sem se pomikati naprej. Srce mi skoraj strgalo iz prsnega koša. Stala sem za Lucasom. S čela so mi že sedaj tekle potne sage.

»Gal, si prepričan o vaši zmagi?« ga je podraži Lucas in se odmaknil. Vsi vampirji in volkodlaki so zagledali mene.

»To ni mogoče! Ubil sem jo!« Gal je skoraj ponorel.

»Živijo, Gal. Se me še spomniš?« sem ga podražila in se mu zapeljivo nasmehnila.

»Ne osvajaj me pred vsemi, škodiš mojemu vampirskemu ugledu,« je besno rekel.

»Vampirskemu ugledu? Prosim reci, da se šališ. To ni ugled, to je eno navadno SRANJE!« Grdo me je pogledal. Z obraza sem mu prebrala, da je še vedno zaljubljen vame, čeprav se je vez med nama ob moji smrti pretrgala.

»Scarllet, še vedno imaš priložnost da se pobereš nazaj na Zemljo in živiš tam navadno življenje,« je rekel.

»Zveni mamljivo, ampak bom raje gledala kako boš umiral in hlaspal po zraku.«

»Kdaj si postala tako kruta? Včasih si bila zelo nežna. Se spomniš…« Prekinila sem ga.

»Takšna sem bila preden si me ugriznil,« sem rekla.

»Škoda, da te nisem spremenil bila bi z mano, ne pa s tem patetičnim princem. Saj veš, da ne bo mogel biti s tabo. Nikoli se ne bo odpovedal siju zate. Zakaj si slepa?« Sedaj mi je pa prekipelo. Z roko sem segla v žep in na plano potegnila količek.

»V NAPAD!« sem se zadrla in bitka se je začela.