Sreča v drugo 14. del

»Nismo še končali,« ju je opozoril Jaydan in dvignil vrečko. »Še eno darilce za Abi se skriva tukaj,« je nadaljeval in dekletcu podal škatlo v kateri se je nasmihala Barbika, obkrožena s kupom svojih pripomočkov. »In vse ostalo v vrečki je za Timija. Saj bi ti naštel kaj je vse notri, a se bojim, da se bom zmotil, zato bolje, da sam preveriš vsebino. Ta paket sodi poleg,« mu je rekel skrivnostno in mu podal vrečko. Timi je počasi segel v vrečko in začel zlagati stvari na mizo. Vsakič je globoko vdahnil, medtem, ko se je njegov nasmeh širil. Kmalu so na mizi stali vsi slikarski pripomočki. Tempera barvice in čopiči, akrilne barve, pastelne barve,oglje in blok, svinčniki, lončki, gobice in še par malenkosti. Fant je občudujoče zrl v svoje darilo.

»Kaj ne boš odprl paketa?« ga je vprašala sestrica, ki je opazovala njegova darila, ki njej niso pomenila nič. Ljubeče je držala svojo Barbiko in se že veselila, da jo bo lahko preoblekla in počesala, a radovednost, kaj je pod papirjem velikega paketa, ji ni dala miru.

»Seveda bom,« ji je nestrpno rekel Timi in stopil okoli mize, da bi odprl še zadnje darilo. »Slikarsko stojalo in listi!« je vzhičeno vzkliknil. »Te zdaj lahko objamem?« je vprašal April in ji bojazljivo stopil bližje.

»Lahko, če si želiš,« se mu je nasmehnila April in prezrla Chloein pogled, ki je govoril, da je pretiravala z darili. Fant se je stisnil k njej in ji zašepetal zahvalo. Abi ga je skoraj odrinila, češ, da je zdaj ona na vrsti. Saj si je dekletce bolj lastilo April in navajena je že bila, da se pogosto stiska k njej. »Saj mi boš brala iz moje nove knjige?« je vprašala, ko je svoj obrazek pritisnila k Aprilini rami. »Veš, da ti bom. Mogoče bi se lahko tudi že začele učiti črke, da si boš lahko sama brala?« je odvrnila April in se rahlo oštela, da se tega ni spomnila že v knjigarni, ko bi lahko kupila tudi kakšno primerno knjigo za učenje. A saj bo šla kmalu na kontrolo in bo takrat popravila napako.

»Zdaj pa lahko pospravita svoja darila. Odnesita jih gor v vajino sobo,« je nežno rekla Chloe, kateri je bilo nerodno, da njena otroka utrujata April, ki je delovala precej utrujeno.

»Mislim, da lahko vse zložita na tiste police poleg televizije,« se je v pogovor vmešal Jaydan in urno stopil, da bi premaknil nekaj okraskov, ki so zasedali omenjeni prostor. »Stojalo pa lahko nasloniš sem,« je dodal in Timiju pokazal na prazen prostor med kotom sobe in omaro kamor bo zložil barve. Nasmehnil se je, ko je fant zažarel in s pričakovanjem pogledal mamo, za potrditev, če sme.

»Boš najprej malo počivala ali bi raje prej poklicala gospoda Smitsona?« je na videz lahkotno navrgel Jaydan.
»Najprej bom še malo premislila, se pogovorila s Chloe, kaj si ona misli, prelistala zadnjo številko tednika in si v glavi oblikovala svoje predloge, nato bom poklicala gospoda Smitsona,« mu je odvrnila in začela vstajati. Prestregla je Jaydanov neodobravajoči pogled. »V kuhinjo grem, k Chloe, želim se pogovoriti z njo,« mu je razložila. Jaydan je, vdan v usodo, da ne bo počivala na sedežni, samo zmajal z glavo, Chloe pa ji je sledila v kuhinjo. Skrajnji čas je že bil, da se posveti kosilu in živo jo je zanimalo o čem se želi April pomeniti z njo, ter kdo je gospod Smitson.

April je sedla na svoje priljubljeno mesto, na klop v kotu verande. Od kar je prišla, je rada tam posedala. Prinesli so ji še lesen, preprost stol in nanj položili mehko blazino, da je lahko dvignila nogo. Uživala je v pogledu na posestvo. Okoli verande so rastle vrtnice, njihov vonj je prijetno odišavil njeno priljubljeno mesto. Imela je tudi neoviran pogled na peskovnik in otroška igrala, ki jih je Jaydan velikodušno postavil za Timija in Abi, ki sta se rada zadrževala na svojem igrišču v senci velikega košatega drevesa od koder je bilo moč slišati razigrano ptičje petje. Sonce je počasi začelo toniti za obzorje. Aprilin najljubši del dneva. Trenutno je bila sama na verandi. Nekajkrat je globoko vdihnila in izdihnila in se v celoti sprostila. Potrebovala je to minuto čiste sprostitve in predaje. Včeraj se je dobro pogovorila s Chloe, ki je bila navdušena, da bo April nova novinarka njenega priljubljenega časopisa. Neumorno je odgovarjala na Aprilina vprašanja. April ji je tudi brez zadrega razložila svoje občutke in načrte ter omenila teme o katerih se bo pogovorila z gospodom Smitsonom. Pozno popoldne je poklicala gospoda Smitsona in se z njim kratko pogovorila. To dopoldne je prišel na obisk, kjer sta dorekla vse podrobnosti in podpisala pogodbo. Po kosilu je malo brala Abi iz velike knjige pravljic in spodbujala Timija, ko se je odločil, da se bo poskusil v ustvarjanju z ogljem. Napisala je tudi prvi prispevek in naredila osnutek za svojo rubriko, ki jo je imela pred nesrečo. Jutri bo dokončala prispevek in ga poslala urednici ter preverila ali sploh še ima svojo kolumno. Jaydana skoraj ni niti videla, kar jo je veselilo. Njeni čuti so v njegovi bližini oživeli. Zadnje kar si je želela je, da se ponovno brezglavo zaljubi vanj. Poznala ga je, a vseeno ni vedela, kaj se mu plete po glavi in kaj v resnici čuti. Enkrat, ko on izgubi zaupanje ali naklonjenost do nekoga, je to dokončno in ničesar ni kar bi lahko ta oseba naredila, da si ponovno pridobi njegovo zaupanje ali naklonjenost. Ona je izigrala Jaydanovo ljubezen. Sprla sta se in zapustila ga je. Že res, da jo je vzel pod svojo streho in da skrbi za njo, res, da je ves čas ostal v bolnišnici ob njej, a tak on je. Nesebičen in odgovoren. Njegova vest mu je naložila, da poskrbi za njo, a to ne pomeni, da ji je oprostil ali da bo dovolil nekdanjim čustvom ,da se ponovno prebudijo. Saj ji je rekel, da sta prijatelja. Kaj več ona njemu nikdar več ne bo pomenila. V kolikor podleže in si nespametno dovoli obuditi svojo ljubezen do njega, bo samo prizadeta. Namenoma jo bo pripravil do tega, da si prizna, da ga ljubi in potem on zavrgel njo. Mogoče je pa vse to njegovo maščevanje? Prizadela je njegov ego in pričakuje lahko vse, še tisto, kar si niti predstavljati ne more. Trenutno je bilo njeno srce v največji nevarnosti. Ponovno imeti ljubezen za kratek trenutek in jo nato izgubiti, tega ne bi prenesla, ne bi preživela. Vse te misli so jo samo potrle, namesto, da bi našla mir v tem trenutku, ko se dan preveša v noč, se je ona borila z obupom svojih čustev. Ponovila si je nekaj spodbudnih misli in začela premišljevati o svojih načrtih in svoji prihodnosti. Kaj hitro so ji misli spet ušle svojo pot. Preletavala je svoje življenje. V hipu je ugotovila, kaj je pogrešala zadnjih nekaj let svojega bleščečega življenja. Mir, kotiček za sprostitev in ljubezen. Saj je vse to imela tudi v mestu, a šele tukaj so bile vse sestavine prave in so resnično dale njenemu življenju globlji pomen. Šele ob Jaydanu se je počutila umirjeno. Šele tukaj se je lahko napolnila s pozitivno energijo in našla sebe. Tukaj! Tukaj, kamor ne sodi in kjer nikdar ne bo živela.

Jaydan je od daleč opazoval April. Videl je, ko je počasi s pomočjo palice prišla na teraso in sedla na klop. Čeprav je bil dokaj daleč je naslutil njeno stisko in begajoče misli. Njen obraz je odražal čisti obup. Ji je tako težko biti tukaj, na ranču? Je obupana zaradi svoje nesreče? Se je začela spraševati ali v mestu sploh še ima službo? Ni vedel. Dolgo je bila boj sama s seboj. Očitno je predelala svoje temne misli, saj se je vidno sprostila in z neko zamaknjenostjo zrla v obzorje. Končal je svoje delo in se napotil proti hiši. Niti za trenutek je ni izpustil iz svojega pogleda. Čeprav se je pomirila je njen obraz še vedno deloval rahlo otožno. Sedel je poleg nje in se še sam zazrl v obzorje. Dnevna svetloba je skoraj v celoti pojenjala. Nežno jo je prijel za dlan. »Kaj je narobe?« je tiho šepnil.

»Nič,« je zamrmrala nazaj in se samo bežno nasmehnila.