Sreča v drugo 3. del

»Jaydan Williams, Aprilin mož,« je tiho odvrnil Jaydan.

»Mož?« sta v nejeveri istočasno vprašala moška.

»Ja. A že šest let ne živiva več skupaj,« je mirno odvrnil Jaydan in se zazrl v Roberta.

»Nisem vedel, da je poročena,« je Robert živčno pripomnil. John pa je samo prikimal, v znak, da tudi sam ni vedel.
»Kot sem rekel, že pred časom sva se razšla in od takrat nisva imela kontaktov. Odločila sva se za sporazumno ločitev, a je žal odvetnik, ki je to urejal umrl še predno je opravil svoje delo. Verjamem, da April sploh ne ve, da sva še vedno poročena. Jaz sem imel preveč obveznosti, da bi sprožil nov postopek,« je skomignil z rameni. Še sam ni vedel od kod mu toliko sočutja do Roberta, saj je bil od trenutka, ko je slišal kdo je, ljubosumen nanj. A, če si ga je April izbrala, kdo je on, da bi ji onemogočil srečo v življenju, zato je povedal sicer izkrivljeno resnico, a vseeno resnico.

Robert mu je le prikimal. Malenkostno se je sprostil. Seveda ga je zabolelo, da je njegova April že imela moža, a nekako se ni počutil ogroženega zaradi njega.

Dežurna medicinska sestra se je vrnila in povabila Jaydana, da se pridruži zdravniku v sosednji sobi. Jaydan ji je s težkimi koraki sledil. Panika je ponovno zaobjela njegovo telo.

Jaydan se je čez čas vrnil v čakalnico. Stopil je k steklu in se zazrl v Aprilino negibno telo. Čeprav je še vedno bilo kritično, ga je zdravnik prepričal, da bo okrevala. Res, da bo okrevanje dolgotrajno, a hujših posledic ne bo utrpela. Če seveda odšteje poškodbe obraza, ki jih ne bo mogoče kirurško popraviti. Že zdaj so ji naredili eno lepotno operacijo, a drobna brazgotina ob čeljusti, od ušesa do brade, ji bo ostala. Če ne bi bila to znana April Williams bi z operacijo počakali, tako pa so naredili vse kar se je dalo narediti.

»Kako je z njo?« je sočutno vprašal Robert. »Nama so le v groben podali informacije.«

Jaydan ga je na videz mirno pogledal in povedal nekaj osnovnih stvari, ki mu jih je zaupal zdravnik. Zamolčal je, da bo April po odpustu potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Če se bo vse izteklo tako, kot bi se moralo, jo bodo kaj hitro poslali v domačo oskrbo. Zlomljeno nogo bo imela vsaj dva meseca v mavcu. Odločil se je, da jo bo odpeljal k sebi na ranč in poskrbel za njeno okrevanje. V tem času bo poskusil obuditi njuno ljubezen. Sedaj, ko je dobil priložnost je ne bo izpustil iz rok. V kolikor mu ne uspe, se bo sprijaznil z zavrnitvijo in se ločil. Šele takrat bo Robert dobil priložnost, nič prej. Zdaj mu je bilo žal, da ga ni že na začetku znanstva odvrnil od April. Toliko napak je naredil v življenju, da je bil že skrajnji čas, da se vzame v roke in jih neha delati.

»Predvidevam, da ne živiš tukaj,« je tiho rekel Robert. Ni mogel skriti, da mu misli, ki so se mu porajale, niso všeč. A Jaydan je bil pošten do njega in prav bi bilo, da mu vrne uslugo. Ni se zavedal Jaydanovih čustev do April. Pravzaprav Jaydana ni mogel prebrati, saj njegov obraz ali drža nista odražala ničesar. Čutil je lahko le samozavest in odločnost, ki je vela iz visokega in zdravo mišičastega moškega z naglasom, ki je pričal o njegovem poreklu. »Pomislil sem, da ti povem Aprilin naslov. Predvidevam, da ne bo huda, če boš prespal v njenem stanovanju. Ključe boš dobil v njeni torbici,« je nadaljeval še predno bi mu Jaydan lahko odgovoril.

»To bi mi olajšalo veliko stvari,« se je nasmehnil Jaydan, ki niti enkrat ni pomislil, da si bo moral urediti še prenočišče. Preveč ga je skrbelo za April. Celo pot so mu misli napolnjevali spomini na njune srečne dni. Premleval je, kaj bi ji lahko rekel. Razšla sta se v grdem prepiru, katerega ni hotel omenjati. Hotel je dobiti priložnost , da se ponovno zbližata in vsekakor ne sme zanetiti novega prepira. Kljub tehtanju, kaj in kako naj reče, ni prišel do zadovoljive taktike. Moral se bo prilagajati in sproti improvizirati. Še prej pa bo moral počakati, da se April prebudi in opomore. Niti pomisliti ni želel, da ji ne bi uspelo.

April je počasi odprla oči. Pravzaprav oko, saj je njeno drugo oko bilo pod povojem. Vse jo je bolelo. Poskusila se je premakniti, a je kaj hitro odnehala. Vse kar je lahko videla so bile rože. Raznobarvni šopki rož, nekaj plišastih igrač in pisanih balonov vseh velikosti in oblik. Pomežiknila je ob toliki pisani pestrosti prostora, ki jo je obkrožal. Pogled se ji je ustavil na omarici poleg postelje, na šopku preprostih Marjetic, njenih najljubših rož. Vedela je, da je v bolnišnici. Enkrat ali dvakrat, ko je prišla k sebi, ji je ženski glas povedal kje je in kaj se je zgodilo. Vsega se je spominjala le skozi meglo. Poskusila se je spomniti, a ji ni šlo najbolje. Spomnila se je, da je ravnokar zavrnila Robertovo snubitev in nato sedla v taksi. Potem so se stvari odvile bliskovito in vse za tem je zavito v temo in meglice. Zdelo se ji je, da sliši Jaydanov glas in se kislo nasmehnila. Po toliko letih, ko je že mislila, da ga je prebolela, ima v najhujših trenutkih še vedno prisluhe njegovega glasu. Kakšna tepka je.
»Kako se počutite?« jo je veselo pozdravila medicinska sestra, ki je opazila, da se je prebudila.

»Slabo,« je iskreno odvrnila s tresočim in napol polomljenim glasom in se ponovno kislo nasmehnila ali je vsaj tako mislila, saj ni bila prepričana, da sploh lahko premika ustnice. Ni bil ne čas in ne kraj za njeno teatralno igranje pristnih nasmehov in dobronamernih laži, četudi bi jih zmogla, a jih ni. »Od kod toliko rož in ostalega?« je šepetaje vprašala. Ni spoznala svojega glasu, za katerega se ji je zdelo, da prihaja od daleč stran.

»Od vaših občudovalcev in prijateljev,« se je veselo zasmejala medicinska sestra. »Ljubljenka publike ste! Vse skrbi za vas. Vsi vam želijo čimprejšnje okrevanje,« ji je razlagala naprej. April je od napora zaprla oči. Medicinska sestra se je sklonila bližje in ji šepnila: »Čeprav ste ga dobro skrivali, moram reči, da imate zelo skrbnega in ljubečega moža. Šopek na vaši omarici je od njega.« Opazila je, kako hrepeneče je April opazovala Marjetice, zato je želela, da ve od koga so.

April je ob omembi moža odprla oko in če ne bi imela tako suhih ust, bi takoj ugovarjala, da ni poročena. Istočasno sta ji skozi možgane preleteli dve misli. Dve vprašanji. Prvo, kako si je Robert drznil oznaniti se za njenega moža in drugo, le kako je vedel, da so Marjetice njene najljubše rože? Tega ni vedel nihče. Ravno, ko je prišla do glasu, da bi lahko ugovarjala, ga je zagledala. Stopal je počasi proti njeni postelji. Njegov obraz ni izdajal njegovih misli. Zdel se ji je zelo miren in presneto čeden.

»Jaydan?« je tiho šepnila.

»Ššš, nikar se ne utrujaj z govorjenjem. Vesel sem, da si se končno prebudila. Naporna pot te še čaka do okrevanja. Še dovolj časa bova imela za pogovarjanje,« ji je nežno rekel in jo kratko poljubil na košček obraza, ki ga ni pokrival povoj. Nato je sedel na stol ob njeni postelji in jo prijel za dlan. S palcem jo je nežno božal po prstih.