Ta del nje 2. del

»Neža?« je bil prav tako presenečen Jan.
»Jan, kajne?« je rekla. »Kaj pa je tebe prineslo?«
»No,« je začel in se usedel na stol. »V bistvu me je prinesel kar brat, ker sam malo težje hodim.« Pokazal ji je grd zvin gležnja.
»Pa poglejva.« Vzela je svoje pripomočke in pretipala gleženj. »Kaj si pa počel? Zvin je grd.«
»In boli tudi,« je dodal Jan. »S fanti smo igrali košarko.«

»Nasilna igra,« je pripomnila zaskrbljujoče. Saj ne, da je bilo tokrat kaj drugače, le rada bi mu pomagala, tako kot je že nešteto drugim. A zvin je bil močan in potrebovala bo nekoliko več časa, da mu oskrbi gleženj.
»Pomagala ti bom, da se uležeš na posteljo.« Prijela ga je za roko in mu pomagala vstati. Skrbno mu je oskrbela in povila nogo, ter že pogledala, kdaj ima čas, da ga naroči na pregled.

»Ti naslednji teden ustreza?«
»Kaj to?« je vprašal, ko se je dvignil.
»Pregled.«
»O, torej te bom spet videl.«
Prikimala je, ne zavedajoč se njegovega rahlega in simpatičnega spogledovanja. »In jaz bom videla …«
»…mene,« jo je prekinil.
»Hotela sem reči tvoj gleženj, ampak dobro. Tukaj imaš navodila, čemu se poskušaj v tem tednu čim bolj izogibati, in resnično, vsak večer na nogo položi kakšen obkladek ali dva.«
Jan se ji je nasmehnil. »Veš, zdaj ko sva že tukaj … kako ti je potem šlo tisti dan?«
Pogledala ga je. »Kateri dan?«
»Dan, ko sem te povabil na čokolado. Deževalo je. Te je potem spet ujel dež?«
Zdaj se je spomnila, zakaj bi bilo bolje, da sploh ne bi prišel. Ponovno jo bo poskušal zamotiti od dela. »Ja, a sem preživela, kot vidiš.«
»Ja,« je prikimal. »To pomeni, da bova šla lahko ob priliki spet ven.«
»Res?« je vprašala presenečeno, čeprav je vedela, kam pelje pogovor. »Od kje ti pa ta ideja? Si pozabil, da ne moreš nikamor, dokler si ne opomoreš?«
»Pa res,« se je spomnil. Že je želel nekaj dodati, ko je Neži zabrnel pozivnik.
»Moram iti. Neki otrok se je začel dušiti,« je rekla in hitro oddrvela.
»Predana pa je,« je rekel Jan in zadrževal svoj smeh. Zabavalo ga je namreč, da se še zdaj ni umirila in energija, ki jo ima, ga je znova presenetila.

Čez teden dni se je Jan oglasil na pregledu. Neža je bila presenečena nad tem, kako hitro si je opomogel njegov gleženj. Ni mogla verjeti svojim očem. »Si nekakšen radioaktiven super heroj?« ga je vprašal, ko ga je pregledovala.
»Nikakor. Zakaj?«
»Tvoj gleženj … čisto malo še potrebuje, da se pozdravi.«
»Je s tem kaj narobe?«
»Sploh ne,« je rekla Neža. »To je odlično. Vendar še nikoli nisem slišala, da bi si pacient ob takšen zvinu tako hitro opomogel.«

»Morda zato, ker zanj nisi skrbela ti.« Ob teh besedah je Neža zardela. »Povej mi,« je začel resno, »si se že uspela ustaviti in poduhati cvetlice?«
Najprej je pomolčala, nato pa zmedeno odgovorila: »Zunaj je zima. Ni cvetlic.«
»So, če si jih zamisliš.«

»Jan, res sem vesela, da je s tvojim gležnjem bolje, a imam preveč dela, da bi razmišljala o navideznih cvetlicah in če sem iskrena, si sploh ne morem predstavljati, da bi jih po pasje ovohavala.«
Zarežal se je. »Všeč mi je tvoj smisel za humor.« Za nekaj sekund sta zadržala pogled. »A vseeno ti polagam na srce, da si oddahneš. Zadihaj, Neža. Če ne boš, bo življenje šlo mimo tebe in ko se boš tega zavedla, bo bilo prepozno.«

»Tebi je to lahko reči, ko igraš košarko s prijatelji in počneš še milijon drugih stvari. Jaz pa preprosto nimam časa.«
»Čas je relativen.«

Neža je spoznala, da je bitka že izgubljena, zato je skomignila z rameni in se prisilila, da naredi kompromis. »Nimam časa, da bi šla s teboj ven, lahko pa me pospremiš domov, če želiš – in seveda, če lahko hodiš.«
Kot je napovedala, njegov gleženj si je resnično že  opomogel in Jan je takoj privolil v kompromisno odločitev. Sicer ga je naročila še za pregled čez slab mesec, a tega, da mu je namenila svojih pet minut, ne bi hotel zamuditi.

Med potjo, ki je bila zares kratka, saj je Nežina ljubka hišica le deset minut stran, sta se pogovarjala o različnih temah, a sta se še najbolj poglobila v temo domačih hišnih ljubljenčkov. Videti je bilo, da oba enako močno obožujeta male živali in Neža je za trenutek pomislila, da je s tem pri njej celo pridobil kakšno piko.
Ustavila sta se pred rumeno hišo, do katere je vodilo še pet stopnic. »No, to je to,« je rekla. »Poglej, saj bi te povabila, a imam še ogromno dela.«

»Razumem,« je njeno odločitev dobre volje sprejel Jan in jo s tem razumnim strinjanjem nekoliko presenetil.
»Res?« je vprašala po tihem.

Ustnice je ukrivil v iskren nasmešek. »Se vidiva čez en mesec.« Počakal je še toliko časa, da je zaprla vrata, nato pa tudi on počasi poklical taksi. Sicer se je, ko je sedel v njem, vprašal, čemu je to sploh naredil, ko pa je imel občutek, da ga bo tem pogovoru z Nežo gleženj sploh nič več ne boli.

Naslednji dan je Nežo v pisarni pričakalo presenečenje. Mizo je krasil manjši, rumen listek, na katerem je bila Janova pisava. Za hipec je obstala, potem pa pomislila, kako trapasto mora biti videti, zato je stopila bližje in prebrala vabilo na ples. »Pa še kaj,« je rekla, čeprav si ni mogla kaj, da ga ne bi še dvakrat preletela. Že odkar je bila stara pet let rada pleše. Žal ji je bilo le, da je dovolila, da ji študij izrine to ljubezen do plesa.

»Kaj pa je to? Vabilo?« je radovedno vprašala zdravnica Prečko, ko je šla mimo Nežine mize. Saj sta bili v dobrih odnosih, a Neža je imela včasih občutek, da zna preveč pametovati.
»Ja.«
»Kam pa?«
»Na ples,« je tiho rekla in se že pripravljala na prevzem pacienta.
»Potem pa le pojdi!«
»Ne, ne morem …«
»Neža,« je rekla doktor Prečko, »ta bolnišnica ni vse. Daj, pojdi, privošči si!«

Do plesa je bil le še en dan, Neža pa se še vedno ni mogla odločiti ali naj povabilo sprejme ali naj raje tako kot ostalih šest dni na teden preživi v službi. Konec koncev ima za oskrbeti še veliko pacientov … Da, morda bi raje ostala v službi.
»Doktor Grom, telefon za vas,« je v ambulanto vstopila starejša medicinska sestra Marta.
»Hvala,« se ji je zahvalila in spregovorila v slušalko: »Prosim?«
»Ti je prav, če te jutri poberem ob pol sedmih?« je na drugi strani telefona presenečeno zaslišala Janov glas.
»Prosim?« se ni mogla zadržati.
Čutila je, kako se je nasmehnil v slušalko. »Pa ne, da si pozabila,« se je naredil ubogega, čeprav je bilo še vedno čutiti, da se zabava.
»Jan, oprosti, ne morem,« je rekla obžalujoče. V resnici si je želela na ples z njim, a kaj ko v njenem življenju ni bilo časa za take stvari!
»Čas je relativen,« je rekel, kot da bi vedel, o čem razmišlja.
»Toda –«
»Mi boš še vedno ugovarjala?« se je pošalil.
»Saj ti ne. Samo … ah, k vragu!« se je vdala, čeravno iz napačnega razloga. »Jutri ob pol sedmih pri meni,« je dodala.
»Odlično!«
»Ampak Jan, kaj nimaš še vedno bolečega gležnja? Kajti potem ti kot zdravnica prepovedujem naprezanje, vključno s plesom.«
On se je zasmejal. »Zahvaljujem se ti za skrb, ampak je povsem nepotrebna. Moj gleženj je super. Sicer previdneje stopam, ampak ni nič takega, da bi mi lahko preprečilo najino jutrišnje srečanje.«
»Pa znaš plesati?« se je tudi ona počasi začela zabavati.
»Če znam … če znam … Neža, pogovarjaš se s petim najboljšim plesalcem v Sloveniji,« se je zahihital.
»O,« je bila prijetno presenečena. »To mi je pa všeč.«
Jan si ni mogel kaj, da ne bi rekel: »Meni si pa všeč ti.«

Neža se je še zadnjič pogledala v ogledalo. Morala je priznati, da ji ta morsko modra obleka, v nakup katere jo je prepričala  sodelavka, pravzaprav zelo dobro pristoji.

V resnici je bila živčna glede nocojšnjega večera. Še nikoli ni šla z nekom, ki ji je bil všeč, ven; če zanemarimo nezrelega fanta v srednji šoli, s katerim jima niti v sanjah ne bi uspelo. Da, Jan ji je bil všeč. Simpatičen, zabaven in prijazen. Za drobcen trenutek je celo pomislila, da bi v njej morda celo uspel prebuditi tisto spečo rožo, ki je vsa ta leta nihče ni zalival. Niti sama … Ah, ko pa vendar nima časa!

»Čas je relativen,« se je opomnila in se uspela malce sprostiti. Tedaj je pozvonilo. Vzela je torbico, si oblekla plašč in odprla vrata. Pred njimi je stala urejena moška postava v čudovitem črnem smokingu s kravato morsko modre barve.

»Sva pa skladno oblečena,« je pripomnil Jan ter se trudil, da je ne bi predolgo gledal. »Ne, res, prelepa si.«
Neža je zardela, pogledala v tla, potem pa mu pohvalo vrnila: »Tudi ti si zelo čeden.«

Ko je tako počasi dvignila pogled, se ji je nasmehnil: »Pridi, greva na ples.«

Petra