Terapija ljubezni 5. del

»Kam pa bi lahko šel?« jo je muzajoče pogledal. Namenila mu je le vprašujoči pogled. Igor ga je predobro razumel. Ni hotel komentirati, zato je ostal tiho in se počasi odpravi proti svojemu avtu.

»Se vidimo jutri. Hvala za pizzo,« je namesto pozdrava rekel Matej.

»Se vidimo,« je odvrnila Sabina in zaprla vrata za odhajajočimi prijatelji.

Pred Igorjevim avtom je Matej poljubil Aljo in se odpravil do svojega avta. Alja je sedla na sovoznikov sedež in počakala, da je Igor speljal, nato pa rekla: »Sabina je moja prijateljica! Dobra ženska je, poštena!«
»Vem,« je kratko odvrnil Igor.

»Veš?« se je posmehnila Alja. »Opozarjam te! Prste stran od nje!« je rekla ledeno in resno.

»Zakaj misliš, da me zanima in da imam kakšne namene z njo?« je Igor rekel nedolžno in dobro skril, kako zabaven se mu zdi njun pogovor.

»Poznam te! Videla sem, kako jo opazuješ,« se ni dala Alja.

»Kako jo opazujem?« je zanimalo Igorja.

»Oh, ne delaj se neumnega!« je zasikala Alja.

»Ne delam se neumnega,« jo je obtožujoče pogledal. Prispela sta pred njeno hišo. Ustavil je, da lahko izstopila, a je obsedela. Kar je tudi pričakoval. »Sabina je prijetna ženska. Nikoli nisi omenila, kako postavna je. Kaj je narobe, če pogledam žensko, ki je pritegnila moj pogled?« je rekel stvarno. Alje, ko si je nekaj zapičila v glavo, ni bilo moč ustaviti. Ni imelo smisla skrivati resnice pred njo. Ko sta že načela to temo, bo vztrajala, da si povesta vse.

»Na splošno ni nič slabega v tem, da kateri koli moški pogleda privlačno žensko. Ali obratno. A midva ne govoriva o splošnih stvareh. Govoriva o tebi. Ne razumem, kako je lahko nekdo, ki je tako plemenit, požrtvovalen in na nekaterih področjih občudovanja vreden, istočasno tako hladen in nedostopen kot partner. Se sploh zavedaš, kakšen odnos imaš do žensk? Nobena ti v resnici nič ne pomeni. Nimaš jih za prijateljice, ne družiš se z njimi. Presneto vase zaverovan moški si. Neresen in neodrasel,« mu je Alja stresla v obraz vse svoje negodovanje in neodobravanje.

»Alja, dobro veš, da nimam dovolj časa, da bi se resnično posvečal dekletom. Vsaka vedno ve, kaj lahko pričakuje od mene. Nobene nikoli nisem silil v nič, kar same ne bi hotele. Ko bom srečal tisto pravo, se bom za njo potrudil,« se je skušal opravičiti in ji pojasniti stvari, ki so jo vznemirjale.

»Matej tudi nima veliko prostega časa, a zame si vedno vzame čas. Matej jutri dela in danes je bil ob devetih na televizijskem sporedu film, ki si ga že nekaj časa želi pogledati. Toda, on je predlagal, da greva do Sabine, zato ker me pozna in mi je hotel narediti veselje,« je suho iznesla Alja in mu skušala na drugačen način prikazati resnico, pred katero si je zatiskal oči in iskal izgovore za svoje početje.

»Pač, moški smo različni,« je mirno pripomnil Igor.

»Ja, res ste. Toda, vztrajam pri mnenju, da si neodrasel. Sabina je resnično dobra ženska. Ona potrebuje resnega, odgovornega, odraslega in ljubečega moškega. Zato se drži stran od nje. Nisi pravi za njo,« je rekla in odprla vrata ter izstopila. Predno je zaprla vrata, je še enkrat pomolila glavo noter in rekla: »Resno mislim!«

»Razumem!« je zamomljal, čeprav ga ni mogla slišati. Zapeljal je na svoje dvorišče in parkiral avto. Namesto v hišo, se je odpravil do pesjaka. »Pozdravljena, ljubica,« je ljubeče pozdravil svojo Nemško ovčarko Maxi. Odprl je vrata pesjaka in počepnil k Maxi. »Oprosti, ker si me danes malo dlje čakala. Moral sem pomagati mali Trini. Če bo sreča mila, bosta lahko še prijateljici. Pridi ljubica, greva na najin sprehod,« je nežno prigovarjal svoji psici dokler ji je nameščal oprsnico in pripel povodec. V resnici za sprehod z Maxi ni potreboval povodca, a kot inštruktor in predsednik društva, je imel odgovornosti. Če je hotel, da so ga lastniki upoštevali, je moral biti za zgled. Tudi po zakonu morajo biti psi na vrvici in on je bil družbeno odgovoren človek. Z dolgimi koraki se je odpravil po ulici. Kljub dokaj pozni uri ni želel izpustiti sprehoda. Že res, da je dopoldne poskrbel, da je Maxi dobila dovolj gibanja, a zdelo se mu je prav, da si še malo pretegne noge. Nikoli se ni zadovoljil s tem, da jo pelje samo nekaj korakov zaradi opravljanja pasje potrebe. Zaradi hladnega in temnega večera ali bolje rečeno noči, se je odločil za krajši krog okoli naselja. Hitro sta stopala po pločniku. Zatopljen v svoje misli, kaj ga vse čaka čez vikend, je prišel do blokovskega naselja. Čisto avtomatično je pogledal v Sabinina okna in se podzavestno ustavil za trenutek. Ravno v tistem trenutku se je luč v dnevni sobi ugasnila. Lenobno se je nasmehnil. Sabina je resnično delovala malo utrujeno. Upal je, da se ji bo uspelo vsaj malo naspati. Maxi je čutila njegovo rahlo napeto drži in se je z glavo podrgnila ob njegovo nogo. Predramila ga je iz misli. Pobožal jo je po glavi in se ji nasmehnil. »Greva naprej, nima smisla stati pod Sabininim oknom,« ji je šepnil in krenil naprej. V istem tempu, kot sta hodila prej, je stopal naprej, Maxi mu je sledila ob nogi. Ob misli na Sabino so se mu vrnile Aljine besede. Vse je še enkrat premlel. Mogoče je res imela prav, da je bil malo neresen. A kot ji je zatrdil, on v svojem življenju ni videl napak. Čakal je tisto pravo in vmes se bo zabaval z dekleti, ki delijo isto mišljenje kot on. Kako naj se druži z njimi, ko pa nobena do sedaj ni izrazila naklonjenosti do živali. Nobena ni izrazila želje, da bi spoznala njegovo Nemško ovčarko. Večina je kar okamnela od strahu ali neodobravanja, ko je omenil Maxi. Le kako bi se potem lahko družil z njimi? Pri nobeni ni opazil istih zanimanj, kot jih je imel sam. Še njihov glasbeni okus je bil različen. Ne, Alja ni ničesar razumela. Toda, ta ista Alja, ga je opozorila naj pusti Sabino pri miru. Globoko je vdihnil. Maxi se je zdrznila ob spremembi njegovega obnašanja. Nežno jo je potrepljal po glavi. »Vse je v redu, ljubica. Samo na Aljo sem pomislil. Kaj praviš, Alji se ne gre postavljati po robu?« se je pogovarjal z Maxi. Psica ga je samo pogledala in mirno nadaljevala pot naprej. Tolikokrat sta jo že prehodila in ker on ni upočasnil svojega koraka, se Maxi ni več menila za njegove besede, ki jih je bolj ali manj mrmral sebi v brado. Nobena ženska se ne bo postavila medenj in njegovo sestrično pa naj bo še tako vabljiva. Alji na ljubo, bo s Sabino samo prijatelj. Pa ne samo zaradi Alje, večinoma tudi zato, ker bi ga Sabina najverjetneje zavrnila. Toliko je slišal o njej, da je bil prepričan o tem. Poleg tega se ni spogledovala z njim. Ne, Sabina je ostala imuna na njegov poskus spogledovanja. In to ga je malo jezilo. Zdaj je bila še bolj vabljiva. A ne bo se šel igric z njo. Alja mu je prepovedala in zdrav razum mu je prigovarjal, da ima Alja prav.