Nevihta v srcu 11. del

»Katinega avtomobila ni pred hišo.« je Ted ves raztresen prišel v spalnico.

Arlene ga je zaspano pogledala. »Ura je šele sedem zjutraj. Si pogledal v njeno sobo?«

Ted se je urno napotil proti hčerkini sobi. Rahlo je potrkal in nato vstopil. Soba je bila ovita v tišino in temo. Luč s hodnika je vrgla malo svetlobe na prazno posteljo. Prižgal je luč v sobi in nejeverno pogledal po praznem prostoru. Postelja je bila pospravljena in zategnjene. Na pregrinjalu je ležal listek. S tresočimi prsti ga je pobral in sedel na posteljo. Arlene je vstopila za njim in se nesrečno zagledala v njega.

»Potrebujem malo miru. Ne skrbita, dobro sem. Kate.« je tiho prebral z listka in ga podal ženi.

»Mogoče sva res preveč zaščitniška do nje.« je tiho dahnila Arlene.

»Najina deklica je.« je šepnil nesrečno Ted.

»Ja, res je. Res pa je tudi, da je že odrasla.« se je z njim strinjala Arlene.

»Kam je šla? Kdaj? Kaj naj zdaj?« si je šel Ted nemočno z roko skozi lase in se zazrl v ženo, ki je še vedno stala ob postelji.

»Napisala je naj ne skrbiva. Sigurno je komu od fantov kaj omenila. Zvečer naj bi šli na večerjo. Jim bo že povedala kaj se dogaja. Lahko se pomenijo z njo. Midva pa se ji bova opravičila in ji pustila živeti.« ga je poskušala pomiriti. »Skuhala bom kavo.« je še dodala in se počasi odpravila v kuhinjo.

V tišini sta popila kavo. Nato sta začela klicati sinove, kako bi izvedela, če kdo od njih kaj ve. Žal neuspešno. Nikomur se ni oglasila. Njen telefon pa je bil nedosegljiv. Skrbelo ju je, a trenutno nista mogla narediti nič. Ted je odšel v službo, Arlene se je šla pripraviti za svojo.

»Hej, Jack, nekam poklepan se mi zdiš. Te kaj muči?« je radovedno vprašal Robert, ko je Jack stopil v pisarno.

»Kate me muči. Njen telefon je nedosegljiv in nihče ne ve kam je izginila. Staršem je pustila kratko sporočilce.« je nejevoljno šepnil Jack, ko se je naslonil na Robertovo mizo.

»Meni je poslala sms,« je začel Robert, a ga je Jack prekinil, »res? Kaj ti je napisala. Ne pusti, greva do očeta, boš obema povedal. Čisto iz sebe je od skrbi.« Vstal je z Robertove mize in se odpravil proti očetovi pisarni. Robert je skomignil z rameni in mu sledil.

Vstopila sta v pisarno in Jack je zaprl vrata. »Robertu je poslala sms.« je rekel in se usedel nasproti očetove mize. Robert je sedel na drugi stol in pogledal Teda. »Sinoči mi je poslala sms. Opravičila se je, ker danes ne more na večerjo in me prosila naj jo opravičim. Veliko stvari se je zgodilo in mora premisliti kako naprej. Napisala je še, da mora dokončati diplomsko in da potrebuje mir.« je mirno poročal. Zamolčal je, da mu je napisala, da si ni premislila glede njega le, da potrebuje nekaj časa.

»Ni napisala kam gre ali kdaj pride?« je vprašal Ted.

»Ne. Nič od tega.« je resno odgovoril Robert.

»Kaj ste imeli, ko smo mi odšli?« je resno vprašal Jack in se zastrmel v očeta.

»Nič.« je ta skomignil z rameni.

»Ni bilo nič. Kaj sta ji spet rekla? Sta oporekala njeni zvezi z Robertom?« se ni pustil Jack.

»Ne, nisva ravno oporekala. Samo vprašala sva, če misli resno z njim.« je poklepano priznal Ted.

»Ali se res morata vmešavati v njeno življenje?« je razočarano pripomnil Jason z vrat. Theo je le mrmral, ko je sledil bratu v pisarno.

»Ne vmešavava se.« je začel Ted, a ga je Jack grdo pogledal, da je utihnil.

»Seveda se vmešavata. Spomni se koliko besed je bilo, ko je vpisovala fakulteto. Na koncu je na skrivaj vpisala ples. Hotela je delati v študentskem lokalu, kar sta ji seveda preprečila. Tudi kot učiteljica plesa se ni mogla dokazati, saj sta ji uvedla policijsko uro, da je morala opustiti vse upe. Da o njenih ljubezenskih zvezah ne govorim.« je zgroženo iznesel Theo.

»Hotela sva le najboljše za njo.« je zastokal oče.

»Ja, zato je zdaj odšla od doma. Če mene kdo vpraša, je še dolgo zdržala.« je dodal Jason.

»Prav. Dokazali ste svoje. Kriva sva.« je zasikal Ted. Poklepano je pokril obraz z dlanmi in zastokal: »Le kam je šla? Ima kdo od vas telefonsko številko njenega soplesalca? Mogoče je pri njem?«

»Če smem jaz nekaj pripomniti, bi vas spomnil, da je napisala, da bi rada malo miru. Končati hoče diplomsko nalogo. Meni se zdi logično, da bi odšla nazaj v kočo.« je resno rekel Robert.

»Če nas ne bi tako skrbelo za njo, bi verjetno prišli do istega zaključka. Mislim, da imaš prav. Mora biti v koči.« je prikimal Jack.

»Še nikoli ni bila čisto sama v koči. Očitno si nikogar od nas ne želi tam.« je tiho rekel Theo in pogledal po resnih obrazih.

»Jaz imam še nekaj dopusta in če mi ga zdaj odobrite, grem k njej. Ne bom dovolil, da me odslovi. V kolikor se strinjate, seveda.« je predlagal Robert in se zastrmel v Teda Omertona.

»Seveda.  Dopusta imaš kolikor ga potrebuješ. Če lahko, bi te prosil, da kar takoj pojdi.« je pokimal Ted in še tiho dodal, »hvala.«

»Ni za kaj. Všeč mi je mir in narava. Vaša koča je fantastična. Užival bom na dopustu. Seveda pa mi je na prvem mestu všeč, zares všeč, Kate.« je veselo rekel Robert in vstal.

Tudi Jack je vstal in vsi skupaj so zapustili Tedovo pisarno.

»Še vedno trdim, da je Kate pijavka. Vseeno, mala, razvajena tečnoba ima dobro srce.« je rekel Jack in prijateljsko lopnil Roberta po hrbtu.

»Ne bom je prizadel ali izkoristil.« je tiho rekel moškim, ki jih je skrbelo za sestro.

Samo pokimali so mu in se odpravili vsak na svojo stran.