Poljubi me nežno 31. del

Veselje, ki sem ga čutil je bilo neverjetno. Komaj sem čakal, da jo objamem in ji povem kako zelo mi je žal. Eveline je kar naenkrat izginila. Prestrašil sem se. Je morda kaj narobe? Zagledal sem čudno svetlobo. Barve so se spreminjale. Od rumene je šlo k barvi fuksije, a ob strani se je razprostrla črna. Barva smrti je začela požirati pisane barve in kmalu je vse postalo črno. Začele se me napadati negativne misli in čustva. Temačnost mi je prodrla do srca. Imel sem občutek, kot da me bo vsak čas razžrlo, kot da je črna barva nekakšna kislina, ki razžira bombaž. Postal sem omotičen in moje veke so se zapirale. Tema je premagala svetlobo.

Sanjalo se mi je o dekletu, o dekletu ki je imelo čudovite rdeče ustnice in vedno je dišalo po lilijah. Izmikalo se mi je. Ni želelo, da vidim njene oči. Rotil sem jo naj sname prevezo. Obupala je. Skoraj je že pokazala svoje oči, a ravno takrat so se moje oči odprle.

»William?« Zaslišal sem materin glas. Omotica me je še vedno obdajala.

»Kaj se je zgodilo?« Bil sem čisto zmeden. Moral bi biti v nebesih, pri Scarllet.

»Ne vem. Portal se je kar pojavil sredi bitke in ti si skočil ven. Govoril si, da si želiš videti oči. Bilo je grozno, kot da bi te prevzel hudič. Jaz….« Mamin glas se je zlomil. Padla je na kolena in začela jokati. Objel sem jo. Začutil sem, da me je res pogrešala.

»Pogrešal sem te,« sem ji rekel. Ničesar ni rekla, le trdneje me je objela.

»Vaši veličanstvi, se opravičujem ker motim ampak zopet so nas napadli. Potrebujemo vajino pomoč,« je rekel Donatel.

»Kaj se dogaja?« sem vprašal mamo.

»Torej… Izbruhnila je vojna. Vampirji so nas napadli. Vse je že skoraj uničeno, če ne najdeš Scarllet je konec našega sveta,« je pojasnila.

Spravil sem se pokonci. Stekel sem v knjižnico. Mogoče najdem kakšen urok ali pa kaj takega, da pridem nazaj v nebesa, poiščem Scarllet, jo pripeljem nazaj in vsega bo konec.

Če bi bilo knjig premalo bi bil svet dolgočasen, ker pa jih je preveč je svet naporen. Iskanje ni bilo prav nič zabavno. Pregledal sem 1/3 knjižnice pa še vedno nisem našel prav nič pametnega. Po nekaj urah iskanja sem našel staro, uničeno knjigo, ki je bila obdana s kupom pajčevine. »путь к любви« Knjiga je imela ruski naslov, ki je v prevodu pomenil »Pot do ljubezni«. Naslov je bil malce čuden, ampak glede na starost knjige bi se v njej lahko našlo kaj pametnega. Vzel sem jo s police in sedel za mizo. Odprl sem prvo stran. Napisan je bil uvod. Začel sem ga brati in kmalu sem se ustavil kar sredi njega. Presenetil me je stavek: »Книги в Книги« , kar je pomenilo Knjiga v knjigi. Stavek mi ni bil povsem jasen. Začel sem listati in brati. Kar kmalu mi je postalo jasno kaj se dogaja. Knjiga je v sebi vsebovala čisto majhno knjigo, ki pa sploh ni sodila sem. Ni bila ruskega izvora, ampak francoskega. Prebral sem naslov »Les Secrets«, kar v prevodu pomeni Skrivnosti. Hitro sem našel kar sem iskal. Bila je pesem o dekletu izgubljenemu v onstranstvu. Začel sem brati in kmalu ugotovil, da je to prerokba in ne pesem.

Tava dete naokoli,
tava, išče se,
a ne najde se.
Pomagaj ji, da najde se,
drugače pogubno bo za vse.
Pomagaš ji tako,
da njeno delo najde se,
skuri in uniči se,
nato vdihne se.

Kot ponavadi pesmi ali prerokbe nimajo smisla, a ta je imela. Govorila je točno o Scarllet. Ona tava okoli in se išče ter se ne najde. Moram ji pomagati, sicer bomo pogubljeni. Drugega dela pa ne razumem povsem. Prebral sem ga še najmanj stokrat in kmalu se mi je posvetilo. Najti moram njeno risbo in jo uničit oziroma skurit in vdihnit dim. Hitro sem pospravil vse in se teleportiral na Zemljo.

»Hej Tay,« sem ga pozdravil ko sem se znašel v njegovi sobi.

»Lucas kaj pa ti tukaj?« Bil je presenečen.

»Potreboval bi tvojo pomoč,« sem mu povedal.

»Reci.« Bil je za akcijo.

»Torej veš mogoče, kje ima Scarllet shranjene svoje slike?« sem ga vprašal. Prikimal je. Odšla sva v klet. Odprl je omaro in mi podal deset blokov in nekaj skicirk.

»Iščem njeno prvo sliko, lahko mi pomagaš če želiš.« Začela sva iskati. Njene slike so bile izjemne. Kakšen talent. Slikala in risala je vsemogoče. Od ljudi do predmetov. Tudi svoja čustva. Odložil sem skicirko in se posvetil bloku na katerem je bila narisana ljubka muca.

»Te je risala v vrtcu,« je pojasnil Tay. Zadetek. Začel sem gledati datume in kmalu našel najstarejšo sliko.

»Imam jo,« sem zmagoslavno rekel. Narisala je model. Očitno je gledala Ameriški top model. Čeprav je bila stara le nekaj let je znala risati s časom pa je njeno risanje postalo neverjetno.

»Kaj boš naredil z njo?« je vprašal.

»Zažgal jo bom,« sem povedal.

»Scar te bo ubila!« je rekel in oba sva se začela smejati. Tay je stekel po vžigalice. Sam pa sem se pripravil na odhod.

»Izvoli,« je rekel in mi podal škatlico vžigalic. Zajel sem sapo in prižgal vžigalico. V roke sem vzel sliko in jo približal ognju na vžigalici. Začela je goreti. Ko se je pojavil dim sem ga vdihnil, pomislil sem še na Scarllet nato pa sem zagledal luč, ki je prihajala pome.