Poljubi me nežno 45. del

Vse je obstalo. Svetloba se je razlegla povsod. Bilo je, kot da je napočil konec sveta. Padla sem na kolena in si z dlanmi zakrivala oči. Moč, ki se je razširila je bila neverjetna. Koliko energije in pozitivne energije. Zalil me je valj te moči. V prsih mi je postalo prijetno toplo. Kot da bi moč ozdravljala vse. Začutila sem, da so se moje temne sence pri srcu izbrisale. Vsa preteklost z Galom je nekako izginila. Odprla sem oči, svetloba me ni več motila. Vstala sem in se sprehodila do Časa. Zvijal se je. Kot bi ga preteklost preveč mučila. Seveda, saj je on nekako kriv za vrsto strašnih zgodovinskih dogodkov. Stala sem poleg njega in ga opazovala. Očitno si je zaslužil vsako bolečino za katero trpi. Odprl je oči. Prestrašil se me je. Oči so mu skoraj ušle iz očesih jamic. Le česa se je prestrašil? Tega kar sva s Melio storili ali meni? Se mi je mar kaj zgodilo? So moji lasje ožgani?

Svetloba je izginila. Usoda in Melia sta se pobrali s tal. Obe sta se zazrli vame. Nista vedeli kaj bi storili. Upala sem, da Usoda ne bo tako presenečena nad tem kar se je zgodilo, a ji je na obrazu pisalo, da tega ni pričakovala. Nemudoma sta se mi priklonili. Zmedeno sem ju pogledala: »Mi lahko kdo pojasni kaj se dogaja? Zakaj sta na kolenih in zakaj se me Čas boji?«

»Scarllet, res je. Res si princesa. Princesa Jutranje Zarje, kot je napovedale Starešine. 'Čez nekaj stoletji se bo na pojavilo dekle, ki bo preseglo vse meje.'« reče Melia in se mi rahlo približa.

»Kakšna princesa neki? Sem Scarllet Halle. 17- letno dekle, ki prihaja z Zemlje. Ne morem biti Izbranka,nimfa, izgubljena dvojčica in še princesa Jutranje Zarje! Se je vsem skupaj strgalo? Ali pa ste vsi izgubili zdravo pamet? Pa saj je vse isto,« vse kar sem izrekla ni bilo smiselno. Mogoče pa se je zmešalo meni.

»Poglej, če nama ne verjameš,« reče Usoda in pred mano se prikaže veliko ogledalo. V odsevu sem zagledala dekle, ki mi je bilo podobno, no malo podobno. Imelo je dolge lase, ki so ji segali čez cel hrbet in nežno valovite ter svetle. Na glavi je imelo krono iz rož, na sebi pa je imelo dolgo svetlo roza obleko. Drugače pa je bil podobno meni.

»Kaj se je zgodilo?« zmedeno vprašam.

»Ko je moč dosegla tvoje srce si se izpopolnila. Postala si to kar bi na Zemlji postala čez nekaj let. Odrasla si. Postala si to, kar Vesolje potrebuje,« razloži Usoda. Zrla sem v svojo čudovito podobo. Na njej ni bilo nobene nepravilnosti. Mar Vesolje potrebuje lepotico ali rešiteljico? Saj sem že rešila vse. Kaj še želijo?

»Ampak saj še polnoletna nisem,« tiho zašepetam.

»Boš, čez slab mesec,« reče Melia in se mi nežno nasmehni. Pogledala sem jo. Sedaj pa sva si bili drugačni, a še vedno tako enaki. Pregledala sem jo od glave do pet in moje oči so se ustavile na njenem trebuščku. Zrastel je. Opazila je kam jo gledam in se nežno dotaknila izboklinice, nato pa sem se spomnila na urok in Reaksina. Obrnila sem se k Času.

»Je urok uničen?« vprašam besno. Še vedno je klečal na tleh.

»Več kot le to,« reče tiho.

»Pojasni,« zahtevam.

»Vaša moč je ozdravila in uničila vse. Urok je preklican. Srečno se lahko vrnite, k princu Williamu, a vaša družina je še zmeraj prekleta,« pove.

»Kako to misliš?«

»Rod Izbranke se bo še vedno prenašal,« odgovori. Mislim,da to ni nič slabega. Očitno bo moja hči morala poraziti še tiste volkodlake.

»Kaj pa ti, te je moč rešila vsega slabega?« vprašam.

»Naučil sem se, da ne smem posegati v usodo,« reče in izgine.

»Vem, da je vse zmedeno ampak saj se boš navadila,« reče Melia in me potreplja po rami.

»Hvala za optimizem,« rečem in se ji nasmehnem.

»Se boš sedaj vrnila na Solerijo?« vpraša.

»Ne vem. Rada bi se, a ne morem. Kako mu naj pojasnim vse to. Kako bo to sprejel on, če še jaz ne morem. Ne želim ga spraviti v položaj, ko se bo moral zaljubiti v čisto drugačno dekle,« tiho rečem.

»Ampak on te ljubi,« vztraja.

»Tudi jaz njega, ampak sedaj se gre zame. Kako naj me ljubi, če jaz ne maram sebe?« Zamislila se. Očitno je ugotovila, da imam prav.

»Torej boš puško vrgla v koruzo in se vrnila na Zemljo?« vpraša po nekaj minutah.

»Verjetno,« priznam. Na njenem obrazu se je zarisala žalost.

»Nočem te še enkrat izgubiti,« tiho zaihti.

»Oh, Melia saj me ne boš. Kadarkoli se lahko vrnem,« rečem in jo objamem. Zajokala je. Bolelo jo je, da me je končno našla in me bo takoj izgubila. Tudi meni je postalo težko.

»Kaj, če bi obiskali Pekel in pogledali, če lahko kako pomagava Reaksinu in ga spremeniva nazaj v dobrega?« vprašam. Hitro si je obrisala solze in v njenih očeh se je nekaj zaiskrilo. Verjetno se tudi meni lesketajo oči, ko mi kdo omeni Lucasa. Skočila je na noge in pričarala portal. Prijeli sva se za roke in vstopili.

»Še vedno je tako, kot se spominjam,« reče Melia.

»Očitno je vedno bilo,« dodam. Hodili sva po hodniku. Smešno, ampak še vedno se spomnim vsega.

»Tukaj so razstavljene moje slike,« reče Melia in mi jih pokaže.

»Neverjetno! Mar rišeš?« Prikima. Nisem mogla verjeti. Risala je in to čudovito. Očitno imava obe sestri nekakšen dar za risanje.

»Melia, mar sanjam?« Na koncu hodnika je stal Reaksin. Obe sva se zazrli vanj vanj. Melia se je nasmehnila. Približeval se. Z vsakim korakom je napetost rasla. Ustavil se je ko je bil kakšna dva metra pred nama.

»Res sem jaz,« reče.

»Kako?« zmedeno vpraša.

»Dolga zgodba, ampak pomembno je da sem sedaj tukaj.«

»Opažam, da sta se dvojčici našli,« pove.

»Je bil že čas,« rečem. Pogleda me.

»Scarllet spremenila si se,« reče in takrat se mu posveti, »Princesa Jutranje Zarje, Avrora si mar ne?«

»Ne spominjaj me na to.« Po nekaj minutah se obrne nazaj k Melii.

»Si se odločila, da se boš odpovedala varovanju in prišla k meni?« Melia ga je žalostno pogledala: »Ne,« odgovori in še v isti sekundi ga zadane krogla. Med tem, ko smo se pogovarjali sva s Melio čarali in si pri tem pomagali z urokom nevidnosti, da naju ne bi razkril. Nezavesten je ležal na tleh. Melia je stekla k njemu in mu glavo položila v njeno naročje. Gladila ga je po laseh in upala, da se bo njegov sij obarval zlato, njegova krila pa belo. V očeh so se ji začele nabirati solze, saj se ni nič dogajalo.

»Ni nama uspelo,« reče obupano in iz očesa ji kapne drobna solzica, ta pa pade naravnost na levo stran, kjer je njegovo srce. Ko se je solza dotaknila njegove kože je urok začel delovati. Spremenil se je. Odprl je oči.

»Rešila si me,« reče tiho.

»Morala sem te. Veš dobila bova dojenčka,« mu pove. Nasmehne se in jo poljubi.  Padla sem na kolena in začela jokati. Še nikoli nisem videla česa tako lepega in čarobnega. Uspelo mi je. Rešila sem ljubezen njenega življenja. Zazrla sem se v svoje dlani. Koliko moči je v zadnjih urah prišlo iz njih. Očitno pa se le splača biti princesa in vse drugo. Pogledala sem Reaksina in Melio. Objemala sta se, poljubljala in božala Meliin trebušček. Bila sta srečna. Po sedemnajstih letih sta bila zopet skupaj in končno srečna.

Ob opazovanju sem končno vedela kaj moram narediti. Dvom ali se vrniti k Lucasu ali na Zemljo se je razblinil. Reaksin in Melia sta prišla do mene in me objela. Melia mi je obrisala solze Reaksin pa se mi je zahvalil. Vse kar sem lahko naredila sem in v tem trenutku sem prekleto ponosna nase.