Srčna hekerka 1. del

Alison Parker je uživala v vožnji s svojim novim terenskim avtom, ki si ga je kupila ravno za to potovanje.  Občudovala je pokrajino, ki je bežala mimo njenega okna. V predvajalnik si je vstavila svojo najljubšo zgoščenko z rock ritmi. Dobermanka Ruth  je dremala na zadnjih sedežih. Po navigaciji sodeč bosta čez dobro uro prispeli na cilj, v majhno mestece Fort Peck, v dokaj pusti, neporaščeni in hribovito, valoviti pokrajini Montane. Ko je prvič preletela pokrajino po Google Earthu je bila dokaj razočarana. Od razgibane in zelene Montane, kjer je toliko naravnih lepot, se je ona pustila prepričati, da pride v najbolj dolgočasen predel. Tolažila se je z mislijo, da se pomlad šele prebuja in da njena koča, ki jo je najela za nekaj mesecev, stoji ob jezeru v zavetju gozda. Če nič drugega, bo popolnoma ustrezala njenemu namenu, skriti se od ljudi in civilizacije. Imela je nekaj nedokončanih projektov, ki so zahtevali čas in koncentracijo. Vsekakor ji ne bo dolgčas. Kljub prvi slabi volji, se je zdaj nasmihala. Glasbo si je odvrnila še malo bolj na glas in s prsti bobnala po volanu v ritmu melodije.

Načelnik policijske postaje Eric Johnson, se je udobno namestil v svoj stol in se posvetil telefonskemu pogovoru. Zaprl je papirje svojega zadnjega primera, pretepa v edini gostilni v Fort Pecku, ko mu je pozvonil telefon. Dvignil je svojo skodelico zdaj že mrzle kave in naredil požirek.
»Pozdravljen, Frank. Kako gre?« je veselo pozdravil svojega dolgoletnega prijatelja.
»Zdravo Eric. Dobro je. Pravzaprav te kličem službeno.« mu je veselo odvrnil Frank Colins.
»Službeno? Pa ne, da zvezni agentje potrebujete pomoč navadnega policista?« se je zakrohotal Eric.
»Pravzaprav, res potrebujem tvojo pomoč. Jaz osebno jo potrebujem.« se je zresnil Frank.
»Seveda. Povej, kako ti lahko pomagam?« se je zdaj resno odzval tudi Eric.
»Dolga zgodba.« se je nasmehnil Frank, se udobneje namestil v svoj stol in globoko vdihnil.
»Take imam najraje.« je pokimal Eric in si vzel svinčnik ter odprl svoj notesnik.
»V Fort Peck prihaja ženska.  Alison Parker. Najela je Bensonovo kočo v gozdu. Ostala bo nekaj mesecev. Tebe bi prosil, da malo spremljaš kaj se bo dogajalo okoli nje, pravzaprav, da poskrbiš za njeno varnost. Glej, stvar je precej nenavadna. Ona ne sme vedeti, da sva govorila in ne sme posumiti, da je pod nadzorom.« je zgodbo kratko iznesel Frank.
»Vohunim naj za tvojo žensko?« se je zasmejal Eric.
»Na nek način, ja. Ampak ona ni moja ženska. Morala bi dobiti novo identiteto, a se je ostro uprla.  Zato sem privolil, da se sama umakne nekam. Na srečo je sprejela moj nasvet in si izbrala Fort Peck.«
»Je priča?« je zdaj zanimalo Erica.
»Je in ni. Nobenega sojenja ne bo. Zaradi mene je naredila nekaj stvari ter mi zelo pomagala in sedaj jo iščejo. Tako kriminalci kot  naši. A naši ji bodo dali mir, nekako je sklenila kompromis z njimi.« je Frank nesrečno zavzdihnil.
»Zanimivo. Mi boš povedal zgodbo.« je prijatelja pozval Eric.
»Seveda. Tukaj jo vsi poznajo kot Suzan Meavery. Je presneto dobra, pravzaprav, najboljša hekerka, kar sem jih kdaj koli spoznal. Je računalniški genije. Dela za Microsoft in za našo vlado. Vdrla je v nekaj programov kamor ne bi smela in razjezila nekaj vpletenih. Seveda, vsi lahko samo sumijo kdo je vdrl, dokazati ji ne morejo ničesar. Zavrnila je našo zaščito. Odločila se je, da se bo sama umaknila iz Seattla. Zdaj je na poti k tebi. Vse kar te prosim je, da poskušaš nad gledati dogajanja okoli nje ter, da poskrbiš za njeno varnost. Naj te še opozorim. Videz vara. Ženska je stara enaintrideset let, kaže jih nekaj manj. Nadvse je inteligentna in vedno doseže svoje. Zvita je in premetena. Vedno je korak pred ostalimi. Možgani ji delujejo z nadzvočno hitrostjo. Ima tudi malo preveč samozavesti in drznosti ji vsekakor ne manjka.« je v grobem razložil Frank. Še predno bi lahko Eric kar koli pripomnil, je hitro dodal: »In za božjo voljo, nikar se ne zaljubi v njo, ostal boš z zlomljenim srcem.«
Eric se je moral zasmejali. »Saj ne misliš resno? Že res, da še vedno rad pogledam za postavno žensko in še raje zlezem z njo v posteljo, a nikoli nisem bil zaljubljeni tepček. Konec koncev se tudi midva počasi bližava štiridesetim . Zdaj že veva nekaj o življenju.«
»Opozoril sem te.« se je zasmejal tudi Frank.
»Ja, ja, opozorilo sprejeto. Ne skrbi, pri meni bo na varnem.« mu je že boj resno odvrnil Eric.
»Vem. Zato sem jo prepričal, da pride v Fort Peck. Hvala. Dolgujem ti veliko uslugo.«
»Le zapomni si to, da jo bom lahko izterjal.« se je zasmejal Eric in se poslovil od prijatelja. Že je hotel preveriti njene podatke, a se je zadnji hip premislil. Če jo res iščejo, bi lahko opazili njegovo poizvedovanje. Ne sme jih pripeljati k njej. Počakal bo, da ženska prispe in jo bo že še osebno spoznal. Z roko si je šel skozi razmršene, že malo dolge, kodraste rjave lase in naredil še zadnji požirek kave. Spet je pozvonil njegov telefon, a tokrat so ga klicali iz mesta. Skomignil je z rameni in se lotil svojega dolgočasnega policijskega dela. Pred leti je bil tudi sam agent v Seattlu, a mu je varovanje svojega rojstnega kraja bilo privlačneje. Ko se je njegov oče upokojil je prišel nazaj domov. Po dobrih dveh letih je iz policista napredoval v namestnika načelnika in po dobrem letu je postal načelnik. Včasih je pogrešal razgibano in vznemirljivo delo agenta, a ga je neomejeni prosti čas vseeno zadržal v Fort Pecku.