Hladen zimski vetrc je zapihal skozi Nežine lase, ko je ta sredi mrzlega dneva z volneno kapico na glavi hitela v knjižnico. Na sebi je imela debelo zimsko jakno in žametne hlače, čez rame pa ji je visela torba, napolnjena z beležnicami, zvezki in knjigami. Žal pa ni bila dovolj prostorska. Zato je morala Neža še kakšnih pet knjig nesti v rokah in ravno ko si jih je ponovno naravnala, da ji ne bi padle po tleh, ji je zazvonil telefon.

Sprva se ni imela namena oglasiti, še posebej ko je videla, da je na semaforju zelena luč. Hitro je stekla čez cesto in ko ji je bilo počasi dovolj zvonjenja neprestano iste melodije (ni je še utegnila zamenjati, saj je bila ves čas zelo zaposlena), je previdno segla po torbi, a so ji knjige še v istem trenutku padle na tla.

»Drek,« je zaklela s svojim sicer nežnim glaskom in se trudila, da bi ji jih, medtem ko išče telefon, nekako uspelo pobrati.
»Naj ti pomagam,« se je oglasil fant, ki je stal le meter od nje. Ni ga slišala. Preveč stvari je imela v glavi, morala je v knjižnico, na banko, nazaj bo morala poklicati klicatelja in z glavo je bila popolnoma na drugem koncu.
Fant je opazil, da ga je preslišala, zato se je sklonil in že prijel za knjigo, ko je trznila. »Pomagal ti bom s temle,« je rekel in jo pomiril. Verjetno je mislila, da jo zdaj povrh vsega želi še kdo oropati njenih naravoslovnih knjig, za katere je dala kar nekaj denarja.
»Hvala,« je rekla in si jih poskušala stlačiti v torbo, a je bila ta preprosto premajhna. »K vragu,« je rekla in vstala.
»Ni za kaj. Jaz sem Jan.« Pogledala je v roko, ki je molila k njej, da bi se ji predstavila.
»Neža, » je odgovorila zasoplo. V resnici je skoraj celo pot tekla in ko je ugotovila, da je začelo deževati, se je že nameravala na vso moč pognati proti knjižnici, ko jo je fant ustavil.
»Pridi, spraviva te izpod dežja.«
»Ne morem,« se je upirala. »Nimam časa, oprosti. Ampak hvala za pomoč.« Ni se zavedala, da še vedno stoji na dežju, dokler ji ni Jan odprl dežnika in ji ga pomolil nad glavo.
»Daj, pridi, plačam vročo čokolado.«
»Res ne morem,« se je izgovarjala, čeprav jo je vonj po vroči čokoladi kar zamikal. »V knjižnico moram, ki pa je čisto na drugem koncu ulice …«
»Saj boš šla … po vroči čokoladi. Jaz osebno te bom odpeljal tja,« se ji je ponudil.
»Ampak morda bom zamudila kaj, česar ne bi smela. Zapravila bom čas in …«
»Neža si, ne?« je vprašal. »Veš, Neža, ne vem koliko stvari bi zamudil šele jaz, če bi bil tako raztresen, kot si ti. Ampak prav gotovo bi si na tvojem mestu privoščil skodelico čokolade in jo spil v miru. Na koncu bi ugotovil, da pravzaprav ne bom zamudil ničesar pomembnega.«

Že je želela ugovarjati, ko se ji je spodbudno nasmehnil. Pogledala je na uro, nato pa rekla: »No prav. Ampak samo za deset minut.«
»Petnajst,« ji je pomežiknil.
»Vzemi ali pusti,« je dodala.
»Aha, in sovražiš pogajanje,« jo je podražil. »Prav, deset minut. Pridi. Tukaj imajo odlično čokolado,« je rekel in že sta odšla izpod dežja.

»Dve vroči čokoladi,« je naročil Jan, ko je k njuni mizi pristopila natakarica.
»Zame s smetano,« je še prosila Neža, nato pa pogledala ven. Prav gotovo se je bližala nevihta.
»Vremenarji so že cel teden opozarjali, da se nam bliža neurje, ampak sam jim nisem preveč verjel.«
»Me ne čudi,« se je strinjala. »Tudi sama sem prejšnji mesec neštetokrat s seboj vzela dežnik, pa ga na koncu nisem potrebovala.« Pogledala je na uro.
»Se ti zares tako zelo mudi?«
»Oprosti, kaj?« je vprašala, ko je preslišala vprašanje.
Jan se je zasmejal. »Pozabi. Moje mnenje je le, da se poskušaj malo sprostiti. Deluješ preveč napeto.«
Neža ga je pogledala izpod črnih, gostih trepalnic in se našobila. »Če bi imel ti toliko dela, kot ga imam jaz, tudi ne bi imel časa za počitek.«

Zdaj jima je natakarica postregla s toplo, dišečo čokolado, katere vonj je Nežo za trenutek speljal s pogovora, a se mu je spet kaj kmalu priključila, ko se je Jan uprl njeni trditvi. »Dvomim. Zame je čas nekaj relativnega.«
»Saj ne pravim, da ni,« je začela Neža in spet pogledala na uro, »a v nekaterih primerih je štiriindvajset ur na dan res premalo, da bi uspel narediti še kaj zase.«
»Hočeš reči, da počneš stvari za druge ljudi in ne zase?« jo je sprovociral.
Srknila je svoj vroči napitek. »Jan – saj si Jan, ne?« Prikimal ji je. »Veš kaj sem ugotovila? Da imam ogromno dela in da je zadnje kar potrebujem, zapravljen čas z nekim popolnim neznancem, ki kritizira moj način izkoriščanja časa.«

Čeprav je vse skupaj zvenelo veliko bolj ostro, kot si je zamišljala, si Jan ni zameril. V resnici ga je presenetila njena borbenost. Že je želel odgovoriti na njeno noro ugotovitev, ko ji je zazvonil telefon.
»Prosim? Ja.« Medtem je srknila še malo čokolade. »Kdaj pa? Ampak ne morem … nisem še niti uredila …« jo je spet prekinila mama, ki jo je klicala, da bi ji naročila, naj spotoma obišče še trgovino in kupi nekaj kremšnit, ker bodo zvečer dobili obiske.
»Vse v redu?« je vprašal Jan, ko je Neža sito odložila telefon.
»Ne. Očitno je nekdo pozabil v trgovino in ker sem trenutno edina v mestu, so za to opravilo zadolžili mene. Katastrofa.«
»Potrebuješ prevoz?«

Bila je razburjena in besna, da se ji je porušil načrt. Nima dovolj časa, da bi odšla v trgovino in še v knjižnico. Tudi če bi se potrudila in bi bila zares hitra, je tako ali tako zapravila dragocenih deset minut za najbolj utrujajoč pogovor, kar ga je kdaj imela. »Hvala, ampak mislim, da je zunaj nehalo deževati.« Vstala je in želela plačati, ko jo je ustavil.

»Pusti meni. Jaz sem te povabil, zatorej bom jaz plačal.« Bila mu je hvaležna za gesto, a se ni smela več obirati.
»Bolje, da grem,« je rekla. »Hvala za čokolado.«
»Res ne potrebuješ prevoza? Morda se bo spet vlilo. Pri vremenu nikoli ne veš.«
»Bom tvegala,« je rekla, ko si je okoli vratu zavijala šal in pohitela skozi vrata.
Neverjetno, si je mislil. Dekle, ki se ne zna ustaviti ter si privoščiti nekaj minutk odmora od vsega stresa, je pripravljena tvegati. »Presenetljivo.«

Od takrat, ko je Neža morala žrtvovati svoj čas, da bi odšla z Janom na vročo čokolado, je minilo že pet let. Zdaj je že končala študij in se je zaposlila kot splošna zdravnica. Nikoli ji ni bilo žal, da je garala in se gnala do samega roba. Res je, da je niso starši toliko priganjali kot se je sama, a je preprosto vedela, da ji je namenjeno več. Več od golih zabav in brezglavih zaljubljenosti, več od gledanja neokusnih televizijskih serij in poslušanja moteče disko glasbe. In uspelo ji je. Dosegla je tisto, kar si je že od nekdaj želela. Študij je bil težak in bile so noči, ko ni zatisnila očesa, saj se je pridno učila iz knjig, da bi izpit opravila z desetko. S takšnim spričevalom je zlahka dobila delo – delo, ki ga ljubi opravljati.

Ravno je urejela kartoteko Anamarije Lapuhec, ko je že naslednji pacient potrkal na vrata. »Kar naprej,« je rekla. Sicer je bila že utrujena od vseh nadur, a je oboževala izzive. Zanimalo jo je, kaj teži tega pacienta. Naredila je že zadnji podpis v kartoteko in dvignila pogled. Ni mogla verjeti svojim očem.

Petra

Zadnje novičke

Prejšnji članekOpa! Princ Harry: Brazilija ga je prevzela
Naslednji članekFoto! Jessica Simpson: Iz dneva v dan je bolj fit