Terapija ljubezni 4. del

Sabina je celo pot do doma tiho govorila svoji Trini. Če je utihnila, so njene misli odtavale do postavnega veterinarja Igorja. Šele, ko je omenil Aljo in je spoznala, da je on Aljin bratranec, ga je prvič dobro pogledala. Ko je prišla, ji je bila Trini najpomembnejša in svoje pozornosti ni namenjala moškemu, ki ji je skušal pomagati. Alja je veliko govorila o Igorju, a si ga je ona predstavljala čisto drugače. Poznala je Aljino družino, zato je predvidevala, da je tudi Igor svetlolas in svetlook. Toda, Igor je živo Aljino nasprotje. Visok, z ostrimi, a nadvse prijetnimi moškimi potezami obraza, na katerem so kraljevale rahlo ovalne temno rjave oči. Črni, rahlo skodrani lasje so mu s svojo dolžino, ki je še vedno bila lepo urejena in moško pristrižena, dajali deški videz. Pravzaprav si je morala priznati, da je deloval mlajše in predvsem zapeljivo. O ja, Alja je veliko govorila o njem. Toda nje ni nikoli preveč mikalo, da bi ga spoznala. Le zakaj bi? Alja se je po navadi jezila nanj. Že res, da ga je imela zelo rada. Rada je govorila o njegovi ljubezni do živali in požrtvovalnega dela v njihovem društvu, ki ga je ustanovil s prijateljem Blažem in katerega je bil predsednik. V prostem času je uril pse. Njihovo društvo je temeljilo predvsem na delu s psi reševalci. Imeli so tudi pasjo malo šolo, v kateri so vešči inštruktorji učili pse in njihove lastnike osnovnih manir, poslušnosti in socializacije. Kljub plemenitemu in odgovornemu delu je dobila občutek, da je Igor predvsem neodrasel moški. Alja je najpogosteje tarnala nad njegovo neresnostjo glede deklet. Družina je pritiskala nanj, naj se že enkrat ustali, a se jim je on samo nasmihal in vsakič odvrnil, da še ni srečal tiste prave. Nobene od svojih deklet, ni nikoli predstavil družini. Sabina je imela podoben problem s svojo družino, ki je pritiskala na njo, naj si že poišče resnega partnerja. Zato je Igorja razumela. Prejšnji teden sta z Aljo imeli enega takih pogovorov in skušala je braniti Igorja. Alja jo je dokaj hitro utišala z vprašanjem, koliko fantov je zamenjala v zadnjih šestih mesecih. Enega, ji je z vzdihom odgovorila in se pri sebi spraševala, ali ta eden šteje, saj sta se po dobrem letu razšla ravno pred približno pol leta. Alja ni videla njenega omahovanja in ji je kaj hitro odvrnila, da jih je Igor v tem času zamenjal vsaj tri. Kaj hitro je izgubila voljo, da bi ga še naprej zagovarjala. Tudi Alja se je umirila in ji priznala, da je pretiravala. Zaupala ji je tisto, kar je že sama vedela, da je Igor neodrasel moški, ki je po eni strani preveč odgovoren in požrtvovalen, po drugi pa otročji. Pojasnila ji je, da jo največ moti, ker so do svojih žensk, ne obnaša tako, kot bi se spodobilo, saj se ne druži z njimi, nič mu ne pomenijo in z vsako zdrži le po nekaj mesecev. Sabina ni vedela, zakaj so ji misli ušle v to smer. A priznati si je morala, da se ji Igor, zdaj, ko ga je videla tudi v drugi luči, zdi zelo postaven in zanimiv moški. Pritegnil je njeno pozornost. Zaradi tega ni bila nič kaj vesela. Kratke avanture je niso zanimale in trenutno ni imela časa za moškega. Ni ga potrebovala. Že res, da se je včasih počutila osamljeno, a še vedno premalo, da bi si poiskala fanta. In brez problema bi si ga lahko našla. Kar dva sodelavca sta se spogledovala z njo in oba sta mislila resno. Oba sta se ji tudi zdela precej postavna, a ni čutila tiste prave kemije. Sedaj pa je dobila Trini in odločila se je, da bo psička trenutno na prvem mestu. Imela je vizijo in imela je cilj. Nihče je ne bo odvrnil od tega. Še najmanj pa misli na prijateljičinega bratranca.
Igor je parkiral pred Sabininim blokom. Ker je poznal naselje, ni imela težke naloge razložiti mu, kje stanuje. Prišel je do vhoda v blok v istem trenutku kot dostavljavec iz bližnje Picerije. Fant je nosil štiri pizze in na njegovo presenečenje je pozvonil pri Sabini. Skupaj z njim je vstopil. Sabina je odprla vhodna vrata, še predno sta uspela priti do njih.
»Pozdravljena,« ju je pozdravila. »Igor, kar vstopi,« mu je pokazala z roko in se posvetila fantu s pizzami. Plačala je naročeno, zaprla vrata in škatle postavila na kuhinjsko mizo.
»Lačna sem. Ti si naravnost iz službe, predvidevam, da ti bo večerja prijala in Alja in Matej bosta vsak čas prišla,« je mirno odvrnila, ko je ujela njegov začudeni pogled.
»Z veseljem sprejmem večerjo,« se ji je nasmehnil. Pogledal je po dnevni sobi. Na sedežni je izpod Dormeo odeje kukal le droben smrček. »Vidim, da si nakupovala,« je z glavo pokazal na kup poleg sedežne. V pasji košari je bila vrečka v kateri je lahko videl paket planic – podlog za pasje stranišče, nekaj igrač, vrečko najbolj kakovostnih briketov za mladičke, dve posodici s stojalom in majhno bombažno pasjo oblekico. Poleg je stalo pasje stranišče, Puppy trainer.
»Nekaj osnovnega sem kupila,« mu je pokimala v odgovor in iz omare vzela krožnike.
Ni še dobro pogrnila mize, že se je zaslišal zvonec. Odprla je vhodna vrata v blok in se vrnila k svojemu opravilu. Po kratkem trkanju so se odprla vrata in Alja in Matej sta vstopila.
»Igor! Že nekaj dni te nisem videla. Kje si ti?« je rekla Alja namesto pozdrava in bratranca glasno cmoknila na lice.
»Delam,« se ji je nagajivo nasmehnil in jo objel. Mateju je podal svojo dlan.
»Pustite pozdrave za kasneje. Umiram od lakote,« je rekla Sabina in sedla za mizo.
»Sabina, mar manjšega pasjega ležišča niso imeli?« je presenečeno vzkliknila Alja, ko je zagledala stvari poleg sedežne.
»Po Igorjevem mnenju, bo Trini zrastla v velikega psa. Menda ima gene Zlatega prinašalca. Upam, da ji ležišče ne bo premajhno,« je Sabina skomignila z rameni.
»Se opravičujem,« se je zahihitala Alja. Nihče ni niti pomislil, da se resnično opravičuje. Saj jo je očitno vse skupaj zabavalo. Kako ne bi, ko pa si je predstavljala, malo psičko, ki je trenutno bila velika kot dlan, v ogromni pasji košari.
»Pridite že,« je skozi smeh Sabina pozvala družbo za mizo. Razumela je Aljin smeh in tudi sama je pomislila na isto. »Vsaj posodice z napisom Killer ji nisem kupila,« se je zabavala na svoj račun. Vsi so se zasmejali.
Drugi so se ji hitro pridružili. Na Aljino prigovarjanje je Igor povedal vse o Trini. Sabina je morala poročati o svojih nakupih in načrtih. Kaj kmalu so zapadli v prijeten pogovor. Po večerji je bil ravno pravi čas, da Trini še enkrat nahranijo. Sabina ji je z veliko injekcijo v gobček iztisnila odmerek hrane. Igor je budno spremljal njeno početje. Trini ju je opazovala z velikimi očmi in se trudila sodelovati po svojih najboljših močeh. Bila je preveč oslabela. Igorja je pomirilo dejstvo, da se je vsaj z očmi odzvala. Sabina je bila nežna in ljubeča. Igor je bil vesel, da je mlada in nebogljena psička prišla v prave roke.
»Mislim, da je čas, da se odpravimo,« je rekla Alja, ko je Trini dobila svoj obrok in je zavita v odejo ponovno zadremala. »Sabina je že zjutraj sanjarila o počitku in svoji postelji. Sedaj bo morala čez nekaj ur vstati in nahraniti malo Trini,« je podkrepila svoje besede in vstala.
Tudi ostali so vstali s sedežne in fotelja, kamor so se udobno namestili.
»Zjutraj se bom oglasil in pogledal kako ji gre,« je prijazno oznanil Igor.
»Prav. Hvala za vse,« se mu je zahvalila Sabina.
»Ni za kaj,« ji je vrnil z nasmeškom. Oblekel je svojo jakno in že prijel za kljuko, ko je slišal Aljin glas za svojim hrbtom.
»Domov se bom peljala kar s teboj, če greš domov, seveda,« je prijazno rekla.