Trmasti srci, 19. del

»Ja, res je dobra in obvlada svoj poklica, a to je Jerry vedel, ko jo je najel.« je rekel iskreno ne da bi odmaknil pogleda z nje.

»Zdi se mi, da so se napetosti meda vama malo zgladile.« je zdaj očetovsko komentiral glavni trener. »Ja,tako kaže.« je tiho rekel Mitch nato pa odšel v kočo. Trener Hocks je samo z nasmehom gledal za njim, srečen ter zadovoljen, da je njihova zvijača pomagala, da sta malo umirila sovražnost med seboj in vsekakor najpomembnejše, da nista odkrila njihove prevare.

»Sama lahko vozim, lepo vas prosim, saj nisem več najstnica, ki je včeraj dobila izpit.« je bila ostra Abigal, ko so vsi vztrajali, da mora Mitch z njo nazaj z avtom, medtem, ko se bodo ostali peljali z avtobusom.

»Dolga pot je in ne bom te pustil same, s teboj sem se pripeljal in s teboj grem nazaj.« je bil odločen Mitch in med ugovarjanjem zložil še svojo prtljago v njen avto.

»Prav.« je vdahnila, nemočna oporekati toliko moškim.

»Torej to je urejeno. Najbolje, da se mi odpravimo saj se pripravlja k neurju, vidva pa še tukaj uredita vse za našo odjavo in nekdo mora še po Jackove odpustne liste.« je odločno rekel trener Hocks in fantom nakazal naj se zmigajo na avtobus.

Abigal je Mitcha samo jezno pogledala in odkorakala do oskrbnika tako, da ni opazila njegovega muzanja ob njeni reakciji.

Mitch in Abigal sta molče strmela skozi vetrobransko steklo in naprezala oči, da bi videla pot pred seboj. Utrgalo se je nebo in lilo je kot iz škafa. V nekaj trenutkih se je hudo stemnilo in nikjer ni bilo ne duha ne sluha o počivališču, kamor bi se lahko umaknila. Vozila sta po prazni cesti, skozi zadnji del parka, tako, da jima je še gozd delal dodatno temo. Na lepem je Abigal naglo stisnila zavoro in Mitch je takoj poskočil: »Kaj?« in ko je to izrekel je že zagledal podrto drevje čez cesto, ki ga je Abigal na srečo zagledala prej, saj bi v nasprotnem grdo trčila. Obsedela sta v avtu, med nevihto, na prazni cesti, sredi gozda. Abigal je postavila menjalnik avta v ler in se naslonila nazaj. Zaprla je oči in tiho zasikala: »Sranje.« Mitch se je strinjal z njo, a je raje modro ostal tiho. Samo opazoval jo je. Pogledala ga je in tiho vprašala: »Se ti kam mudi?«

Začudeno jo je pogledal in se zasmejal: »Ne.«

Ponovno je pognala avto in obrnila. Zapeljala je nazaj po cesti po kateri sta prišla. »Slabih pet kilometrov nazaj je odcep do sklopa manjših koč, mogoče nama eno odprejo za čez noč. Če ti dela mobitel, pokliči Hocksa in povej kaj se je zgodilo. V tem neurju ne bova prišla daleč. Noč bo kmalu tu, žal sva se predolgo zadržala v mestu, ko sva čakala odpustnico.« je mirno rekla in gledala na cesto. Mitch je imel srečo in je dobil zvezo. Hitro je razložil kaj se jima je pripetilo. Ker je pri koncu pogovora že prekinjalo vezo, je Hocks ponovno vprašal: »Kam gresta?« in ker mu je Mitch že trikrat povedal se je tokrat zadrl: »Na medene tedne, kam drugam bi lahko šla?« in vsi trije so se zasmejali saj je tokrat trener slišal prav vse. Potem mu je Mitch ponovno razložil kje bosta, nato pa izgubil signal saj je bila nevihta prehuda.