Kot da mu nekaj manjka. Zato je zanj normalno, da se ob zori ali sredi noči odpravi na trening. Odrekanje je zanj magično, pravi in se pohvali, da je lahko asket do skrajnih meja. Je pa gotovo naiven tisti, ki misli, da si Borut Pahor ne privošči uživanja in strasti. Celo kadi in pije. Oboje najraje takrat, ko sanjari pod zvezdnatim nebom v barki sredi Kornatov. A prizna, da tudi takrat razmišlja o politiki. »Je moja ljubezen,« pojasni Borut Pahor s tistim svojim nasmehom, ki ene spravlja ob živce, druge osvaja. Katerih je več, se bo pokazalo v jesenski kampanji.
 
Pravite, da je politika zasvojenost. Bojite se, da je vaše ukvarjanje s športom zasvojenost. Omenjate tudi obsedenost z zdravo prehrano. Mar vam odvisnosti krojijo življenje?

Zasvojen sem tudi z voljo do življenja. Srečen sem.
Mar ni rekreacija namenjena temu, da človek zdravo živi in se dobro počuti, ne pa da postane njen suženj?

V bistvu moram biti iskren in priznati, da sem rad postal njen suženj. Ne pravim, da je to pametno ali priporočljivo. Vendar se nad tem ne pritožujem. Šport me sicer izčrpa na neki poseben način, vendar mi hkrati daje energijo za sanje ter navdih.
Zakaj ste izbrali triatlon? Mar ne bi bil dovolj rekreativni tek?

Ne, ni bil dovolj. Plavanje, potem takoj kolesarjenje, potem takoj tek, vse do meje možnega. To odrekanje je magično.
Pri vas je najprej vse podrejeno delu. Nato je v prostem času vse podrejeno športu. Ste prepričani, da takšen odnos do samega sebe prinaša dobre rezultate?

Mene boste redko slišali, da se pritožujem. Če me kdaj zagrabi slaba volja, se zatečem v samoto. Sicer bi bil pa greh, če bi se pritoževal čez življenje, ki ga uživam.
Nekateri pravijo, da ste se za šport in ekstremnost v športu odločili zgolj zaradi politične promocije.

Naj govorijo, kar hočejo. Vendar bi z veseljem poslušal njihovo razlago, zakaj sem začel redno trenirati atletiko pri devetih letih. Zaradi politične promocije? In zakaj sem bil med najmlajšimi Slovenci, ki so pred več kot tremi desetletji redno obiskovali planinske tabore v Julijcih in opravili s prečkanjem manjšega ledenika tudi izpit pri himalajcu dr. Andlovicu. Takrat me politika ni še prav nič zanimala. Zanimalo pa me je prosto plezanje. Ko sem pri 14 letih med sestopom z Mangrta po italijanski strani hipno dobil vrtoglavico, ki vse do danes ni izginila, je skopnelo moje upanje, da bom prosti plezalec. Brez vrvi, brez spremljevalcev. Samo stena in vi. Vsaka napaka je zadnja. Nikoli ne igram nič na srečo, ne lota, ne kart, ničesar. To se mi zdi trivialno, brez slehernega vznemirjenja. Ni avanture, vse je odvisno od sreče, ne od vas. Pri prostem plezanju morate biti perfektni ali pa ste za vedno poraženi. Ta športni avanturizem sem potem speljal drugam. Ampak ne bi zdaj o tem, ker sem z njim bolj ali manj nehal, ko se je rodil Luka.
Kakšni so po vašem mnenju znaki morebitne zasvojenosti s športom?

Brez športa preprosto ne izživite dneva. Zvečer se počutite votlo, nekaj manjka, telo je eksplozivno. Pogledate na uro, če le ni prepozno, da bi še kaj naredili. Tudi če ste na smrt utrujeni. V bistvu se po športu počutite bolj spočiti kot prej.
Janez Drnovšek je šele po tem, ko je zbolel, spoznal, da mu izjemni telesni napori pri teku, kolesarjenju in tenisu niso pregnali stresa in mu tudi niso prinesli miru. Potem se je posvetil jogi in meditaciji.

Jaz v športu ne iščem miru, iščem in najdem nemir, ustvarjalnost, sanje.
Vas je strah bolezni?

Ja, kot vsakega.
Si samega sebe lahko predstavljate pri vadbi joge?

Ne, vendar mi ljudje pravijo, da so z njo zadovoljni.
»Ne pristajam na to, da ni časa za šport!« pravite in vstajate ob petih zjutraj ter opravite trening tako rekoč sredi noči.

Če ne gre drugače, tudi zgodaj zjutraj. Ob koncu tedna ni problemov, ob zelo zasedenih delovnikih pa kaj drugega ne preostane. Vendar, veste, to je spet navada od mladih nog. Vstajal sem pred mamo in vsako jutro opravil desetkilometrski tek. Zdaj, ko se pogovarjava in razmišljam o teh stvareh, se mi zdi, da gre tudi za vprašanje discipline. Ljudje me, kot vidim, večinoma doživljajo kot uživača življenja. O. K., deloma je to res. Vendar je res tudi druga skrajnost. Kadar tako hočem, sem lahko asket do nezavesti. V bistvu gre za to, da rad sam odločam, kaj hočem, in da to dosežem. O tej vrsti discipline govorim.
Neka astrologinja je napisala, da vas v pogon vedno znova ženejo ambicioznost, strast in vitalnost škorpijona.

Oh, še slabši sem.
Pa tudi to, da ste človek, ki se energijsko, čustveno in fizično zelo hitro obnovi. Se strinjate?

Ja. Če drugega ne, se to lepo sliši. Vendar je vprašanje regeneracije, fizične in čustvene, eno bistvenih. Zdaj med pogovorom mi je prišlo na misel, da je mogoče vse to športanje in regeneriranje neko učenje premagovanja lastnih slabosti. In odrinjanja slabih misli, da se ti ne zažrejo v telo.
Imate pred televizorjem steper? Ali pospešite tempo, kadar vam kateri od politikov na zaslonu načne živce?

Imam steper in sem ter tja ne morem drugače, da ne bi zaradi službenih obveznosti med športom pogledal tudi političnih oddaj. Sicer pa si zavrtim filme na DVD, komedije odpadejo, ker se med tekom težko smejete. Verjetno iz istega razloga pogledam samo najnujnejše politične stvari.
Pravijo, da nenehno jeste energijske tablice. (»Pri teh letih in pri teh naporih ne gre brez proteinskih dodatkov in ogljikovih hidratov?«)

Seveda. Čas mi ne dovoljuje, da bi imel sedem obrokov na dan, ne da bi bil vsaj eden od teh obrokov v obliki prehranskih nadomestkov. So pa neokusni in praviloma dražji kot povprečen obrok v povprečni restavraciji. So pa kakovostni.
Je vaša prehrana podrejena športu?

Da, v celoti. Drugače ne gre. Zlasti ne pri teh letih.
Ali je vaš zajtrk še vedno sestavljen iz šestih jajčnih beljakov, žita in limone?

Natančno tako. Kristus, kje ste vse to izvedeli?
Je naslednji obrok še vedno nemastna skuta?

Ja, vrag jo vzemi. Ne vem, ali veste, kako brezzvezen okus ima. Mislim, da jo jem z zaprtimi očmi.
Kaj pa jeste za kosilo?

Puran na žaru z belim rižem in limonado.
Nekoč ste bili uživač in gurman. Je zdaj hrana za vas samo še pravilen seštevek proteinov, ogljikovih hidratov in maščob?

Ja, časi se spreminjajo. V bistvu sem si takrat lahko privoščil tudi manj disciplinirano prehrano, ker je mladostni metabolizem drugačen. Potem pa ni šlo več. Nekoč sem se zredil, znak je bil jasen – ali ali. Potem sem se vzel v roke. Kljub temu danes tehtam preveč za svojo višino, visok sem 187cm, tehtam pa 93 kg.
Težko verjamem, da ste človek, ki se ne zna pregrešiti. Kaj vas vedno znova najlažje premami?

Na leto se dovolim nagraditi z 1 pico, 2 mcdonaldsi in 5 coca-colami.
Menda med poletnimi počitnicami celo kadite, pijete alkohol in kavo?

Ja, tako že 11 let. Kadim blazno rad. Cigareta je verjetno stvar, ki jo najbolj pogrešam. To je ta jeb… disciplina, o kateri sem vam govoril. Ko se bliža konec vsakoletnega kajenja, določim datum. Naslednji dan ne kadim več. Uživam kvečjemu v odrekanju. Nisem pa prepričan, ali sem navadno budalo ali se preprosto hecam sam s sabo.
Koliko ur spite?

Praviloma dovolj. Izkoriščam tudi letalske polete in čakanje na letališčih, da malo zadremam. Sicer pa berem. Prej si za to nikoli nisem vzel časa.
Omenjali ste celo poživila in uspavalne tablete.

Ja, kava je zame že poživilo, red bull tudi. V bistvu imata oba kofein, red bull pa še taurin. Uspavalne tablete pa vzamem samo takrat, ko opravim trening pozno v noč in moram potem hitro zaspati. Z njimi nisem zasvojen.
Zagorela polt – solarij večkrat na teden?

Oh, včasih sem spal na soncu. Sonce imam neskončno rad. Tudi zagorelo polt, čeprav v zadnjih letih bistveno manj kot prej. Letos sem bil v solariju enkrat. Zelo rad pa tečem po soncu. No, enkrat sem to plačal s sončarico.
Rekli ste, da je vaša družina zgled, kako sodobno življenje spreminja podobo družine, a je ne ukinja.

Ja, mi živimo svoje življenje in nam je všeč.
Mnogi menijo, da ste samo eden tistih sebičnih moških, ki gradijo kariero. Šele ko jim ostane kakšen hipec časa, ga podarijo družini.

Oh, tukaj je sprenevedanje povsem odveč. Vsak vrhunski športnik, umetnik, poslovnež in politik mora skoraj vse podrediti svoji odgovornosti, če hoče posegati po zvezdah. O tem ni dvoma. Vse drugo je metanje peska v oči. Ne pravim, da nisem z družino. Ne pravim, da nimam časa za šport. Res pa je, da za druge stvari pa res ni časa. Če hočete biti uspešni in srečni, morate imeti urejene prioritete. In družina vam mora stati ob strani. In vi njej. Brez tega ne gre.
Ste prepričani, da imate pod nadzorom svojo srečno zvezdo?

Ja, malce praznoverja. Ampak samo malce, da ne bo mislila, da jo tajim.
O čem razmišljate v poletni noči, na krovu barke, tam nekje na Kornatih? Tudi o politiki?

Tudi, če je neizogibno. Ne nazadnje politika ni nekaj grdega. Je moja ljubezen.
Odkar se ukvarjate s politiko, ste bili na lestvicah priljubljenosti vedno visoko. Verjetno ste se navadili na priljubljenost in slavospeve. Je tudi to neke vrste odvisnost?

Večini ljudi, tudi meni, godi priznanje za njihovo delo. Rad sem z ljudmi in domišljam si, da so tudi oni radi z mano. Bolj ko hodim na javne tribune, manj govorim in bolj poslušam. To mi da veliko.
Želite si, da bi bili po šestdesetem letu še vedno v kondiciji, da bi šli na ironman, največji triatlon na svetu na Havajih.

Ja, to je moja velika želja. V bistvu je to inspiracija, ki me žene k treningom tudi takrat, ko bi se ulegel in v trenutku zaspal.
Boste takrat še v politiki?

To je odvisno od zaupanja ljudi. To mi od vsega največ pomeni.
V srednji šoli ste tekali za lepimi dekleti, učili pa ste se samo toliko, kolikor je bilo nujno. Če bi se vaš sin Luka čez kakšno leto vedel podobno, kaj bi mu svetovali?

Lukcu pravim vedno samo dve stvari: bodi priden v šoli in prijazen z ljudmi, za vse drugo bova poskrbela midva z mamico. Do neke mere je dovzeten za to, vendar je žal podedoval mojo premajhno radovednost za novo pri njegovih letih. To radovednost mu skušam vzbuditi z različnimi prijemi. Vidim, da se trudi dobivati petice bolj zaradi tega, da me razveseli, kot da bi se zavedal pomena znanja. Bojim pa se, da jabolko ne bo padlo daleč od drevesa.
Rekli ste, da so bili za vaš izlet v manekenstvo vzrok nečimrnost, ego in samoljubje. Kako se danes spopadate s temi lastnostmi?

Premagale so me. Vendar ne trpim. Skušam omiliti kolateralno škodo, ki jo s tem povzročam drugim.
Sharon Stone v pisarni stranke. Grace Kelly v Bruslju. Po vašem mnenju dve najlepši ženski na svetu. Ni to malce čudno?

Čakajte malo. Da razčistimo. Dve sijajni fotografiji Sharon Stone sta na steni preprosto zato, ker sta odlični in delujeta vznemirljivo. Sicer Sharon Stone ni moja najljubša igralka in seveda tudi najlepša ne. Grace Kelly pa je druga zgodba. Prvič, po moje je najlepša ženska, kar jih je kdaj bilo. Drugič, fotografija je originalna in s težavami smo jo dobili iz Londona. Tretjič, je umetniško delo, ki te prevzame. Kaj naj bi bilo pri tem čudnega? So mar fotografije manjvredna umetnost?
Res vozite katrco? Je to šala? Poza? Kaj je to?

Kaj je to? To je napredek. Pa kaj mislite, da se bom vse življenje vozil s fičom? (smeh)
»Malo in le najboljše.« Velja to vaše vodilo pri nakupovanju garderobe tudi za druga področja?

V bistvu z leti postajam skopuh. Redko si privoščim kakšno stvar za svoje veselje. Mislim, da je to precej narobe in Tanja ima prav, kadar mi pravi, naj grem malo po trgovinah in se razveselim. Kar se oblek in čevljev tiče, pa je navada železna srajca. Kupujem malo, vendar odlično. Sicer pa, veste, je moje življenje veliko bolj asketsko, kot mi ga pripisuje večji del javnosti.
Spomladi naj bi izšla knjiga, nekakšna tabloidna neavtorizirana biografija. Se veselite ali bojite tega čtiva? Ste knjigo kljub vsemu prebrali?

Pač svoboda tiska. Veste, v zadnjem letu sem zvedel toliko novega o sebi, da me lahko šokira le še malo kakšna stvar. Se pa o sebi ne branim ne poslušati ne brati kritičnih opazk. Tukaj je treba biti strpen. Bliža se kampanja. Kaj vse bom slišal! Da sem baraba, lažnivec, bedak. O. K., vse to se še da prenesti. Ampak bojim se, da bodo šle stvari tako nizko, da utegne kdo reči, da je kdo lepši od mene. (smeh)
Je res, da ste za knjigo odstopili nekaj fotografij?

Ne, je pa baje gospod Požar prosil mojo mamo. Ne vem, kako sta se zmenila. Jaz namreč nimam nobenega arhiva. Nimam slik, nimam člankov, ničesar takega. Edino, kar hranim, so nagrade, ki so mi jih dali ljudje za najrazličnejše dosežke. To hranim iz spoštovanja do teh ljudi in ker mi to nekaj pomeni.
Nekateri menijo, da takšen odnos do športa, vaš sloves metroseksualca, zanimivosti, kot sta fičko in katrca, fotografije znanih igralk v pisarnah in podobno – ne pritičejo resnemu politiku v zrelih letih.

Seveda ne pritičejo politiku v zrelih letih. Ampak jaz še nisem v zrelih letih. (smeh)
V Janini anketi leta 2005 si vas je skoraj 40 odstotkov anketiranih žensk želelo za moža. Za mnoge ste bili tudi najbolj zaželen ljubimec. Bralke so vas opisovale z besedami: seksi, navihan, nagajiv in simpatičen. Si še vedno zaslužite takšno občudovanje?

Joj, a bi lahko še enkrat počasi ponovili ta lepi uvod v to vprašanje?

Tekst: Žana Kapetanović Objava: Jana, 2008


Zadnje novičke

Prejšnji članekO čem se je še pisalo 7.03.2008?
Naslednji članekNov ulov za Mischo

PODOBNI ČLANKIPRIKAŽI VEČ ČLANKOV TEGA AVTORJA