Zelena hiša 38. del

Domov sta se vrnila v času dopoldanske malice. Dedek Hubert in Erwin sta sedela za mizo na verandi in jedla malico, ki jo je Deby pripravila zjutraj. Erwin jima je pomagal znositi stvari v hišo. Edward mu je dal do kosila prosto. Sam je pomagal Deby pospraviti nakupljeno. Ni zamudil priložnosti, da jo potegne v svoj objem in se polasti njenih ustnic. Napoditi ga je morala iz kuhinje, da je lahko skuhala kosilo. Vdan v usodo je odšel k dedku v dnevno sobo. Tam sta premlevala o možnostih za poročno veselico. Čeprav je Edward vedno naredil po svoje, se je vedno posvetoval s svojo družino. Srce se mu je ogrelo, ko je pomislil, da bo zdaj lahko svoje dvome in odločitve predebatiral z Deby. Prisluškoval je zvokom iz kuhinje, kjer se je njegova izbranka smukala odkar sta se vrnila. Uspešno dopoldne je za njima. Nabavila sta vse potrebno. Prijavil jo je na vozniški izpit. Naslednji teden bo imela izpit iz prve pomoči ter izpit iz teorije, pri pripravi katerega ji bo pomagal. Dobila sta knjigo in poizkusna vprašanja. Zdaj je ostalo, da se vse to nauči. Istega dne bo imela še uro vožnje z inštruktorjem, ki bo ocenil ali je pripravljena na izpitno vožnjo.  Če bo vse teklo tako, kot si je zamislil, bo še pred poroko imela izpit v žepu. Sproščeno je sedel v svojem domu in užival v svoji skoraj popolni sreči. Da bi bil popolnoma srečen, si je želel, da bi ga Deby ljubila. Rekla mu je, da ga ima rada, a tudi za Thomasa je rekla, da ga ima rada, tako kot dedka in Jacka. Je zahteval preveč? Tudi sam ji ni rekel, da jo ljubi. Jo je? Nekaj je čutil, samo ni bil prepričan ali je to ljubezen. Ženske so to po navadi vedele. So moški sploh lahko čutili tako? Že res, da je njegova, a manjkalo mu je njeno priznanje, da njeno srce bije le zanj. Je njegovo bilo le za njo? Mislil je da je, a ni bil prepričan.

Kot je Edward predvideval, se je po kosilu oglasila gospa Arwen. Prišla je na vljudnostni obisk, saj še ni uspela spoznati nove gospodinje. Mimogrede se je dotaknila Thomasove poroke in šele nato omenila, da je slišala, da se tudi med njima nekaj plete. Edward ji je radostno sporočil radostno novico, da sta zaročena. Seveda ji je to povedal čisto med njimi, saj novice še nista oznanila. Najprej sta hotela povedati Thomasu in Susan in ju vprašati za dvojno poroko. Ker je seveda še vse tako sveže in nedorečeno, je prosil, naj za enkrat ne izda njune skrivnosti, čeprav je vedel, da bo novica še danes zaokrožila po okrožju in jima prihranila obveščanje sosedov. Gospa Arwen se je še nekaj vljudnostnih minut pogovarjala z njimi, nato pa z izgovorom, da mora skuhati večerjo in obesiti perilo, ki se je nedvomno že opralo, odhitela proč.

»Edward, kapo dol. Od nekdaj si bil prebrisan in sposoben. Vsekakor ceneje in hitreje, kot bi zaroko objavila v lokalnem časopisu,« je skozi smeh rekel dedek.
»Vsekakor, take priložnosti nisem smel zamuditi,« se je nasmehnil Edward.
»Vedela sva, da bo prišla. No, Edward je predvideval, da bo ona prišla. V mestu sva srečala gospo Urbant, ki je prepozno opazila moj prstan in je ostala prikrajšana za informacijo,« se je zabavala tudi Deby. Nekaj časa so še sami opravljali opravljivo sosesko, nato so se posvetili svojim opravkom. Deby je v kuhinji imela uro matematike z Jackom, dokler so moški delali zunaj. Vmes je pralni stroj opral perilo in Deby ga je odnesla ven, da ga obesi. Takoj je k njej prišel Gabe s svojo palico in zahteval pozornost. Nekajkrat mu je vrgla palico in se posvetila obešanju perila. Ni opazila vrveža okoli gospodarskega poslopja, prav tako ne mladega konja, ki je ušel iz svoje ograde. Gabe je lajal, a to ni bilo nič nenavadnega. Ko je zaslišala topotanje za svojim hrbtom se ni obrnila, saj se je Gabe vedno ustavil le tik pred ali za njo. Skozi lajež je slišala svoje ime. Obrnila se je in v zadnjem trenutku opazila konja, ki je drvel proti njej. Odskočila je. Gabe je pritekel in konja usmeril nazaj proti odprtemu dvorišču. Stala je vkopana v mestu z široko odprtimi očmi. V hipu so jo objele močne roke in jo trdno privile v jekleni prijem ter stisnile ob znan prsni koš.

»Si dobro?« jo je živčno vprašal Edward.

Samo pokimala je. Ni uspela izgovoriti niti besedice. Ni se bala konj, a nenavaden dogodek jo je malo prestrašil. Zgodilo se je tako hitro in nepričakovano. Konj niso nikdar spuščali v sprednje dvorišče in tudi sanjalo se ji ni, da bi se lahko mlad žrebec tako zmedel in podivjano tekal sem ter tja. Nekajkrat je globoko vdihnila in se poskušala rešiti Edwardovega objema. Ni ji dovolil. Še tesneje se jo je oklepal in jo rahlo zibal sem ter tja.

»Oh, Deby ljuba, tako sem se ustrašil. Ta konj je tako mlad in ušel je iz staje, pri tem se je pošteno udaril v samokolnico ter čisto zbezljal. Si res dobro?« je mrmral v njene lase in jo poljubljal v senca.

»Deby, ljubim te. Zdaj vem, da te resnično in iskreno ljubim. Lahko bi te izgubil. Poteptal bi te lahko. Sreča pa zna Gabe usmerjati čredo in je uspešno posredoval. Presneti pes je tako zvest, pameten in predan, da si zasluži ime heroja,« je kar vrelo iz njega. Resničen strah mu je odprl srce.

»Dobro sem. Res,« je mrmrala Deby v njegov prsni koš in ga ponovno skušala odriniti.