Srčna hekerka 3. del

»Dobrodošli v Fort Pecku, gospodična Alison. Lepo je videti svežo in mlado osebo. V tem letnem času se pri nas bolj malo dogaja. Verjamem, da boste imeli veliko časa za svoje učenje. Moja nečakinja Dee je nekje vaših let, če boste želeli, vam lahko razkaže mesto. Jutri dopoldne mi bo pomagala tukaj v prodajalni, lahko pridete po svež kruh ali katero od dobrot, ki jih peče moja žena Sally.« je navdušen nad zgovorno mladenko razglabljal Jack.
»To bi bilo zelo lepo. Jutri dopoldne bom prišla po žemljice in se seznanila z Dee. Hvala vam. Zelo ste prijazni. Malo me je bilo strah, kako boste tukaj gledali name.« je Alison zaigrala zadrego.
»Malenkost, draga moja. Kar Jack mi recite, tako kot vsi tukaj.« jo je Jack pokroviteljsko potrepljal po dlani.
Eric je skril nasmeh. Jack je bil nadvse radoveden človek in tudi najbolje obveščen meščan, ki je užival, ko je lahko prvi povedal novico naprej. Alison mu bo nehote utrdila položaj med opravljivci. Eric se je moral ponovno zadržati, da se ni zasmejal, saj je takoj dojel, da je Alison načrtno načela pogovor o sebi. Če bodo v mestu vsi vedeli kdo je in zakaj je tukaj, ne bo toliko ugibanj in poizvedovanj. Hitro jo bodo sprejeli in govorice bodo še hitreje potihnile.  Res je pametna ženska. V ničemer ni hotela izstopati. Očitno se je pripravila na vlogo preproste študentke. Ni bila naličena, razen malo maskare, ki je poudarila njene naravno dolge trepalnice. Njena preprosta oblačila visoke kakovosti niso mogla skriti njene elegantne drže in samozavestnega koraka, a to bi prepoznali le redki. On je imel srečo, da je odrastel s tremi sestrami, ki so vsekakor od nekdaj bile modne izvedenke in so ga nehote kot najmlajšega potegnile v svoj ozki krog in mu vestno razlagale o razlikah, pasteh in priznanih kreatorjih modnega sveta. S pametjo je izbrala avtomobil in takoj postregla z zgodbo, ki je čisto preprosta in mogoča. Tokrat mu je Frank polepšal in popestril običajno, rahlo dolgočasno pomlad. Alison se je ponovno zahvalila Jacku, pospravila svojo denarnico v majhno torbico, ki ji je visela na boku ter dvignila svojo škatlo.
»Naj vam pomagam.« se je oglasil Eric in iz njenih rok dvignil škatlo. Ni mu ušlo, da je plačala z gotovino. Pomignil je na pult, kjer je stala njegova pita. »Bi prosim zame vzeli mojo pito?« se ji je nasmehnil in se z lenobnim korakom odpravil ven.
Alison ga je presenečeno pogledala.
»Ah, nikar si ne belite glave draga, naj vam Eric pomaga s škatlo do avta.« se je zasmejal Jack in ji pomahal v slovo.
Alison je pobrala Ericovo pito in mu sledila ven.
»Škatlo bom dala v prtljažnik. Nikar se ne ustrašite Ruth, nič vam ne bo naredila.« je rekla Alison s stvarnim glasom.
Ericu se je zazdelo, da je večina miline in nedolžnosti izginilo iz njenega glasu. Presenečeno jo je pogledal.
»Predvidevam, da ste Eric Johnson, načelnik policijske postaje.« je hitro dodala in se mu muzajoče nasmehnila.
»Sem.« je še bolj presenečeno odvrnil Eric.
Alison je odprla vrata prtljažnika in z nekaj besedami pomirila psičko, da je ta spet legla na zadnji sedež. Ericu so se oči še bolj odprle, ko je zagledal velikega črnega psa. Brez besed je odložil škatlo in ne da bi se zavedal dejanja, stopil korak nazaj. Alison je zaprla vrata in se obrnila k njemu. »Hvala za pomoč. Glede na to, da sva najbližja soseda mislim, da se lahko tikava. Frank te pozdravlja.« je rekla in se mu nasmehnila, ko jo je le še bolj presenečeno pogledal z velikimi in zdaj čisto okroglimi jantarno rjavimi očmi. 
»Torej ti je povedal, da me je klical. Ni mogel skriti svoje zaskrbljenosti?« je le uspel izdaviti.
Zdaj se je zasmejala: »Ne, ni mi povedal. Ti si mi. No, potrdil si moja predvidevanja.«
Le strmel je v njo. Še enkrat se je zasmejala in zmajala z glavo. »Glej, prvič, ko sva s Frankom govorila o policijskem varstvu sva se grdo sprla. Drugič je dokaj hitro odnehal in predlagal, da pridem sem. V vsem času kar sva sodelovala, sem ga kar dobro spoznala. Sumila sem, da ima nekaj za bregom. Seveda sem preverila vse o Fort Pecku in še posebej o policistih. Odkrila sem nekaj presenetljivih naključij. S Frankom sta študirala skupaj, če se ne motim sta bila tudi sostanovalca in nekaj let bila sodelavca.«
»Opozoril me je, da si inteligentna in sposobna. Čestitke.« se je moral zdaj nasmehniti tudi Eric. »Kako si vedela kdo sem?« ga je zanimalo.
Skomignila je z rameni. »Dovolj je, da malo pobrskaš po internetu. Tvoja policijska postaja je lepo predstavljena in ima sveže in razločne fotografije.«
»Seveda.« je le mrko pripomnil.
»Kasneje se lahko oglasiš pri meni, da vidiš kako mi gre. Tudi z Ruth bi vaju rada seznanila. Sposodila sem si jo od brata, ki ima svojo pasjo šolo. Ruth je zelo zvesta in dobro izšolana policijska psička.« je rekla medtem, ko je sedla v avto.
»Ti dobermanu rečeš psiček?« je nejeverno pogledal proti zadnjemu sedežu s katerega ga je Ruth pozorno opazovala.
»Ja. Zelo je nežna in prijazna. Pasma deluje zastrašujoče, a sam karakter psa je veliko odvisen od vzgoje. Saj boš videl, ko jo spoznaš. Adijo.« je še pripomnila in zaprla vrata ter prižgala motor nato pa počasi speljala.
Eric je še nekaj trenutkov stal in gledal za njo. S počasnim korakom in pito v roki, ki jo je šele takrat opazil in sploh ni vedel kdaj mu jo je dala, odšel do svojega avtomobila. O ja, Alison je bila zelo zanimiva ženska in vsekakor, ne glede na njegovo nalogo skrbeti za njeno varnost, si jo je poželel. Morala  gor ali dol, vedel je, da mora biti ognjevita ljubimka. Njegova moškost se je zganila in lačno zahtevala seksi predrznico. Pred dobrim mesecem je končal razmerje z Anno, ki se je pred kratkim preselila k svojemu novemu izbrancu v sosednje mesto. V resnici je sam končal razmerje, za katerega sta oba že na začetku vedela, da nima prihodnosti, a zaradi dolgčasa in telesnih potreb sta kar nekaj mesecev vztrajala skupaj. Z mislimi na zapeljivo Alisonino telo se je odpeljal k staršem.